Spodbujajmo otrokov govor (1)

Otroci postajajo vedno bolj lagodni tudi na področju govora.

Odrasli odgovarjamo namesto njih, zaključujemo otrokove stavke, ugibamo, kaj bi nam radi povedali, izdelamo pravi mali besednjak, ki ga razumejo samo domači in jim postavljamo preveč enostavna vprašanja. Malček vpije »a,a, aaa« in mama ga vpraša, ali hoče banano. Prikima in dobi banano. Zakaj bi rekel »banana«, če pa je dovolj »a, a, a«. Tako otrok razvije veliko sporočil, ki pa jih lahko razume le nekdo, ki ima čas in željo, da bi mu ustregel in ga razumel. Seveda je potrebno upoštevati otrokovo starost in razvoj, pa vendarle so otroci, ki zavlečejo svoj govorni razvoj prav na račun lagodnosti. Podobna zgodba se ponovi pri postavljanju vprašanj. Otrokom postavljajmo čim več »odprtih« vprašanj, ko bodo morali povedati več, razmišljati in uporabljati različne besede. Izogibajmo se vprašanj, na katera otroci odgovarjajo z »da« ali »ne«. Nikar ne pristajajmo na pogoste »ah«, »hm« in podobne momljajoče zadeve. V takšnih primerih je koristno, če rečemo, da ga nismo razumeli, naj pove bolj glasno in jasno. To ni le navajanje na sporazumevanje, marveč bo otroku koristilo tudi v šoli, ko bo moral odgovarjati razumljivo, dovolj glasno in razločno. Ko otroku postavljajo vprašanja drugi ljudje, čim manj odgovarjajmo namesto njega. Bolje je počakati ali dvakrat vprašati, kot pa ga navaditi, da mu ni potrebno odgovarjati. Takšne navade ne pripomorejo k otrokovi samozavesti, niti ne k vzpostavljanju odnosov z drugimi. Ne sprašujmo drugih otrok na igrišču, ali se jim lahko naš otrok pridruži pri igri. Spodbudimo ga, da bo sam vprašal. Otroci naredijo, kar si zares želijo. Nič hudega ni, če pri tem občutijo malo stiske, saj jih le-ta prisili, da stopijo iz svojega območja ugodja. Naj nas ne premami znani stavek »naš je pa plašen«, saj bo prav zaradi tega takšen tudi zares postal in ostal. Otroci za svoj razvoj potrebujejo vedno nove spodbude in izzive. Ko jih premagujejo, krepijo svoje spretnosti.