Protokol, evro, protokol ...

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / ponedeljek, 26. april 2010 / 06:00

... je kot navit razlagal lokalni policaj in mi s tem dal vedeti, da bo najbolje, da mu v evrskih bankovcih pokažem, kako zelo ga cenim.

Prvi teden našega potovanja je mimo, za nami je že več kot 2000 kilometrov, Stareta pa sta z bolgarsko izkušnjo prevozila še kakšnega »jurja« več. Peljemo se iz mesta Causani proti jugovzhodu in moldavsko-ukrajinski meji. Zvečer moramo biti v kampu v Odesi ob Črnem morju, kar naj ne bi bil problem, saj smo izračunali, da nas do tja loči le dobrih 200 kilometrov. Marsikdaj se ne izteče tako in če prav pomislim, je tudi to eden od čarov naših potovanj. Preberemo, da je v kraju Purcari neka znana vinarija in se odločimo, da je nikakor ne gre zgrešiti. Mogoče pa si nabavimo kaj vrhunskega. Po glavni, a še vedno brez črte po sredi, cesti se nekoliko ležerno peljemo naprej. Nakar tik pred odcepom za vinarijo Purcari policaj najprej pokaže loparček Staretu, potem pa še nam. Nekoliko korpulentnejši policaj srednjih let, ki bi se v teku za lopovom kaj hitro upehal, je najprej zakoračil do našega avta, zahteval dokumente in v istem trenutku opazil, da Ingrid ni bila privezana z varnostnim pasom. Joj, ko bi videli njegov blažen nasmešek, češ, aha, pa jih imam. V nekakšni mešanici romunščine in ruščine mi je začel razlagati, da gospa ni bila privezana in da bo treba poravnati protokol, kar sem si kaj hitro lahko prevedel kot kazen.

Stare, ki je bil prvi zaustavljen, ga ni več zanimal, jaz pa, da naj se presedem v njegov avto, medtem ko je njegov kolega stal ob cesti in pazil, da se midva v miru »pogovoriva«. Sedel sem v »zgonjeno« Lado nivo in potem se je začelo. Pred nosom mi je začel mahat, kako velik prekršek smo storili, in kako žal ne more nič pomagati in bo treba napisati protokol. To je bil precej zdelan list papirja (očitno že večkrat uporabljen za podoben namen) z uradnimi znaki policije in praznim prostorom za podatke o »grešniku«, njegovem vozilu in višini kazni. Takoj mi je postalo jasno, da se bo treba izkazati v evrih. »Koliko?« ga vprašam. »Pedjesat,« mi reče. »Kva j' s' tabo,« mu odvrnem v sicer prijazni dikciji: »Petdeset evrov ti pa ne dam.« In sva »cenkala«, on da ne more pomagat in bo moral napisati kazen, jaz pa, da bom moral nazaj v 50 km oddaljeno mesto plačat nekakšno položnico, jaz pa da je 50 evrov preveč za varnostni pas in da mogoče ni opazil, da smo »reveži« v starih avtomobilih, da nimamo denarja in da šotorimo naokrog. Da mu dam največ 20 evrov, ker sta dva. Nikakor se ni dal odtajati. Vstal je iz avta, šel do kolega … Nekaj sta se pogovorila in ko je sedel nazaj za volan, je predlagal 30 in, vsaj zdelo se mi je tako, mi začel jamrati, kako ga vedno nategnejo, ker je predober. Jaz pa kar naprej: »Djesat za tebe, djesat za kamerad.« In je spet začel s protokol gor in protokol dol. Na koncu je le popustil in me poslal po denar v avto. Ko sem v spačku vzel denarnico, sem iz nje pometal ves denar, razen 20 evrov, in za kakih pet evrov njihovega denarja, skratka cel šop.

Ko sem vstopil v avto, sem odprl denarnico in pokazal, da imam samo 20 evrov in nekaj lejev. Ves nejevoljen je z roko pokazal, naj evre vržem pred noge v avtu. Ko sem opravil transfer, sem zahteval prometno in vozniško dovoljenje, on pa z jezo, naj evrom dodam še šop lejev. »Ok. Tle maš, pa pejt ti mal' u r't,« sem mu dejal z nasmeškom na obrazu, se pobral iz avta in bil zadovoljen, da smo dobro prišli skozi. Opravljeno. Zdaj pa na dva deci v vinarijo Purcari.