Deset "zapovedi"

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

V svoji knjigi Moč je v tebi avtorica Louisa Hay našteje deset načinov ljubezni do sebe: ne kritiziraj sam sebe, ne plaši sam sebe, s seboj bodite prijazni, blagi in potrpežljivi, bodite prijazni do svojega uma, pohvalite se, ljubite se tako, da si stojite ob strani, ljubite svoje pomanjkljivosti, skrbite za svoje telo, »komunicirajte« z ogledalom in deseti način, ljubite se zdaj, v tem trenutku.

Prvi način. Najpomembneje je, da nehamo kritizirati sami sebe. Če se namreč sprijaznimo sami s seboj in si rečemo, da smo v redu, ne glede na to, kaj se pravzaprav dogaja, zlahka dosežemo spremembe v svojem življenju. Težave namreč nastopijo, ko se prepričujemo, da smo slabi. Naša moč je v tem, da smo se sposobni prilagajati in pluti s tokom življenja.

Tisti, ki izhajajo iz neurejene družine, so pogosto pretirano odgovorni in so se navadili, da se neusmiljeno sodijo. Sporočilo, ki ga iz otroštva nosijo s seboj, je kruto in pravi: »Z mano mora biti nekaj narobe.« Samokritika navadno vsebuje besede: neumen, »žleht«, nemaren, butast, grd, ničvreden, površen, umazan in podobno.

Neznansko pomembno je, da v sebi oblikujete in gradite občutek lastne vrednosti ter veljave. Ko se namreč počutimo slabi, ne dovolj dobri, najdemo načine, ostati v stanju bednega počutja. S tem ustvarjamo v sebi bolezen ali vsaj bolečino; odlašamo s stvarmi, ki bi nam koristile; svoje telo zlorabljamo s hrano, alkoholom ali mamili.

Ker smo samo ljudje, smo vsi tako ali drugače negotovi. Odpovejmo se hlinjenju popolnosti. Nujnost, biti popoln, nam nalaga ogromno breme in nam preprečuje, da bi si ogledali področja svojega življenja, ki potrebujejo zdravljenje. Namesto tega bi lahko odkrili svoje ustvarjalne oblike in posebnosti ter se cenili zaradi lastnosti, ki nas ločujejo od drugih. Na tej Zemlji igra vsak edinstveno, neponovljivo vlogo. Vsak je fenotip zase. In ko smo do sebe kritični, ostajamo v temi.

Drugi način. Recimo strahu zbogom. Nehajmo delati iz miši slona. Ne ustvarjajmo iz težav ali neuspehov viharja v kozarcu vode. Življenje po tem vzorcu je naravnost grozno, saj vedno pričakujemo najhujše. Podobni smo otroku, ki si predstavlja pod posteljo pošasti, zaradi česar ga popade groza. Nič čudnega, da se s to »zgodbo« ne da spati.

Še zlasti so k takemu početju nagnjeni bolniki. Pogosto vizualizirajo najslabše ali se kar takoj lotijo svojega pogreba. Svojo notranjo moč prepustijo gojiščem vsakovrstnih bolezni in se vidijo kot del statistike.

Ampak. Tako ne gre. S takšnim življenjskim vzorcem ali, bolje rečeno, slogom, je nemogoče ozdraveti. Nasprotno. Na »smrt« prestrašeni pravzaprav sami rinejo v smrt. (Se nadaljuje.)