Spomini Vrbancovega Janeza

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. april 2010 / 06:00

Tako so živeli (6)

Bil je april, povsod je še ležal sneg, on pa je bil na pol gol in bos. Čez dan jim niso dovolili počivati. Morali so odstranjevati ruševine in če so izpolnili normo, so za priboljšek dobili kos kruha. Nekoč se jim je približal ruski oficir in jih pobaral, če imajo dovolj jesti. Boječe so odkimali, on pa se je samo obrnil na peti in stopil do avtomobila, iz katerega je potegnil jerbas s kruhom …

Lakota je bila tako huda, da so nekateri pobirali s smetišča še koprive in gnile liste, vse skupaj polili z vodo in jedli, ker niso imeli drugega.

»Vse to o lakoti ti pripovedujem zato, da bodo tisti, ki bodo brali, vedeli, kaj se to pravi, biti lačen, da se ti skozi in skozi sveti. Danes je vse drugače. Marsikdo tarna, da nima, ker je v hladilniku samo posebna salama namesto klobase. Ali pa, ker je zmanjkalo za cigarete. Takrat, v Rusiji, ko še sami niso imeli kaj jesti, pa res ni bilo pričakovati, da bodo dajali nam, ujetnikom,« zamišljeno razglablja Janez.

Nekoč so šli pomagat pri raztovarjanju ladje. Janez je bil presenečen, saj so bile na palubi same ženske, močne in grobe, ki so ves dan vlačile vreče, kot bi bile lahke kot pero. Vojaki-ujetniki so dobili jesti, ženske nič. Pa so si same skuhale krompir, od nekod privlekle še nekaj listov zelnate glave, krožnike pa kar polizale, da jim jih ni bilo treba pomivati.

»O ruski surovosti in nenavadnem odnosu do življenja je tudi med nami krožilo brez števila zgodbic. Šepetalo se je, da ne trznejo niti z očesom, če je potrebno koga ubiti. Med nami je bil tudi duhovnik, kurat, prijazen človek. Nekoč, ko sem stal na straži, je eden trikrat zavpil, potem pa je počilo. Čez čas prinesejo v stražarnico njegovo truplo, češ da jim je med sprehodom hotel uiti. Seveda zgodbi ni nihče verjel …«

Janeza so potem poslali na vaje, kajti nekaj se je govorilo, da bodo Jugoslovane poslali nazaj, v Jugoslavijo. To se je novembra leta 1944 res zgodilo, novo leto pa so že dočakali v Beogradu. Brigada, v kateri je bil tudi Janez, je štela šeststo mož.

»Bili smo kar malo »gor vzeti«, ker smo prišli iz Rusije. Imeli smo tudi nove uniforme, kar nas je naredilo še bolj imenitne od drugih. Prvo bitko sem doživel pri Sremu, spominjam se, da je prav moja granata ponesreči ranila tri ljudi. Niso pa bili Nemci, temveč »naši«. Počasi smo napredovali in prišli do Djakovca. Komisar je zahteval, da gremo z minometom naprej, a smo se temu uprli, saj nismo imeli nobene mine več. Na srečo smo imeli pametnega vodnika, s katerim smo se skrili v koruzo in čakali, da nevarnost mine. Kot da bi slutili: Nemci so ponoči izvedli protinapad in pobili okoli dvesto naših vojakov … Z lahkoto smo za tem prodirali proti Zagrebu in nato proti Sloveniji. Srce mi je igralo, ko sem od daleč opazoval domače griče, komaj sem čakal, da pridem domov, žal se to ni zgodilo. Ukazali so nam, naj gremo na Kosovo lovit četnike. V Djakovu pa smo dobili tudi medaljo za hrabrost, po domače povedano, dobili smo jo za tisto skrivanje v koruzi … Po medaljo smo šli v štab divizije v Prištino. Tu je bilo polno vojakov, ki so na gosto ležali vsepovsod, le pri peči je bilo še malo prostora. Za njo sta bila dva dvestolitrska soda. Vojaki, veseli, ker gredo domov, so celo noč nalagali v peč drva, pri tem pa se je žareči sod prevrnil name in še na nekatere druge. Na srečo sem jih odnesel le z nekaj hudimi opeklinami po glavi, lahko pa bi bilo še bolj usodno … Če danes pomislim na tiste težke trenutke in še na marsikatere druge, se v srcu zmeraj zahvalim mami in sestram, ki so zame ves čas, kar sem bil zdoma, molile k Mariji za srečno vrnitev …«

Janez pa se spominja tudi dogodka, ki se mu je za zmeraj zapisal v dušo. Bilo je v bližini Zagreba, kamor so prignali šestdeset ujetnikov iz divizije Princa Evgena. Večinoma so bili vojaki slovenskega rodu.

»Ukazali so nam, da jih moramo pobiti. Na vsakega od nas bi prišla po dva vojaka. Ubogi reveži so bili ponoči zaprti na nekem skednju, zjutraj pa so jim lagali, da jim ne bo nič hudega, če prestopijo k nam. Spominjam se, da so pravili, da so jih na komandi slekli, z žico zvezali po dva skupaj, in jih nato poslali na zborno mesto, nedaleč stran od hiš. Ves čas so jih tudi grdo pretepali. V bližnjem jarku so jih potem začeli pobijati. Meni tega, na vso srečo, ni bilo treba početi. Vodnik pa si je od mene sposodil pištolo, ker mu je bilo tako ubijanje v prav posebno veselje … Med tistimi, ki so te uboge reveže surovo pretepale, so bile tudi ženske, zato mi ne bo nihče govoril, da so ženske zmeraj in povsod »nežnejši spol« … Grde reči so počeli, še meni so ukazali, da bi moral pokončati nekega starejšega človeka, ki je komaj še sopel. Pa nisem. Vest mi tega ne bi dopustila. Še na fronti, ko je bilo vse drugače, nisem nikoli streljal tja, kjer sem slutil, da bi lahko koga zadelo. Nikoli!" (Se nadaljuje)