Veter v hrbet

Včasih, ko kolesarim sam, se zalotim, da še znam uživati v tem življenju.

Če imaš čas in voljo za kolesarjenje, potem ti nikakor ne gre preslabo, si pravim vedno, ko je moje razpoloženje nekje pri ničli. Tarnanje ne pride v poštev in tudi nisem mislil pisati o tem, temveč o nekakšni motivaciji. Zadnje čase opažam, da izginjajo tisti, ki so spraznili rezervoarje volje, še preden se je rekreacija na prostem sploh začela. Mogoče so pozimi preveč intenzivno trenirali ali pa so zamenjali vrsto rekreacije. Zgodilo se je namreč prijatelju, da mu ugaša motor, kot pravi. Zamislil sem se, ker me je vedno imel za motivatorja in ne samo za dobrega prijatelja. Torej, sem izgubljal tudi jaz in ne samo on? Kaj reči spodbudnega nekomu, ki si komaj še nadene tekaške copate ali pripravi bicikel? Naj zamenja vrsto rekreacije? Naj se loti badmintona, tenisa, golfa, namiznega tenisa, hoje, hoje v hribe ...? Ponavadi sem v takih primerih znal najti luč oziroma jadro na horizontu. Prejšnji teden sem bil celo zaradi take in podobne teme povabljen na Radio Kranj. Bil sem nočni gost in z Lili Kalan sem se pogovarjal o kolesarstvu in rekreaciji nasploh. Od polnoči do treh zjutraj sem se razgovoril, kako lepo je biti rekreativec in kako lepo je pomlad spremljati s kondicijo pod trenirko. Lili me je poslušala, tehnik Andrej nama je vrtel glasbo. No, ne sama nama, temveč celotni Sloveniji, saj si nočni program deli, mislim da, deset slovenskih radijskih postaj. Torej me je bilo skupaj z Lili slišati od Prekmurja do Kopra. Naslednji dan pa me je popipsal prijatelj, o katerem pišem in mi ne da miru zato, ker ga nisem mogel prepričati, da je volja ključ do ...

Zato sem se sam usedel na kolo in se pognal od doma. Včasih samota doda glasove, ki ti mogoče kaj prišepnejo. Prišepnejo ali pa tudi ne. Kakor se počutiš, bi rekel in jaz sem se počutil, kot bi mi nekdo samo do polovice zategnil ročno zavoro. Vseeno sem vztrajal na pedalih, sedežu in s krmilom v roki. Krmilil sem že kako uro, ko se je veter obrnil in ideje so začele kar same pihati pod čelado. Ko človeka poriva vzgonski veter, se mu nasmeh sam nariše pod nosom. April je. To je tisti mesec, ko več prijateljev pride s kolesom na kup. To je mesec, ko pridejo prijatelji, ki jih nisem videl ali pač zelo poredko celo zimo ali skoraj pol leta, bolje napisano. Danes bo dan, ko bom videl spet Glasove prijatelje kolesarje. Zato bom poklical »skurjenega« in mu svetoval, naj si poizkusi voljo povrniti v dobri družbi, med dobrimi ljudmi, veselimi, optimističnimi, s polnimi baterijami, s krilci, z jekleno voljo ... skratka s kolesarji. To mu bo dobro delo. Skoraj prepričan sem. Če mu to ne bo vlilo optimizma, bom dodal, da je naslednji dan 15. v mesecu in da takrat pride plača. Verjetno se bo nasmejal.

Glasovi kolesarji, pozor! Štirinajsti april je letošnji dan, ko se bo začela še ena naša skupna kolesarska sezona. Upam, da se je veselite vsaj toliko kot jaz. Začeli bomo teden prej kot lani in upam, da nam bo vreme naklonjeno. Tako kot smo vajeni, se bomo razdelili v tri skupine: A, B in C. Vemo, kdo kam spada. Zaradi številnosti pa moram poostriti nekaj pogojev, ki nam bodo zagotovo olajšali vadbe na cesti. Glasove vadbe so namenjene samo članom kolesarskega društva Gorenjski glas, torej tistim, ki imate plačano članarino. Dres in čelada v barvah Glasa ni obvezna za člane, je pa seveda bolj zaradi vizualnega vtisa dobrodošla. Letos imamo tudi spomladanske dolge drese in seveda novo kolekcijo kratkih.