Usodni ponedeljek

Borut Pahor, predsednik slovenske vlade: »Kljub vsemu je naša vlada homogena /…/.« In bla bla bla. Mimogrede je navrgel še nekaj o doseženih vladnih uspehih.

Ko je vladni predsednik na torkovi tiskovni konferenci, ki je potekala kar v preddverju državnega zbora, omenil homogenost svojega vladnega moštva, sem najprej pomislila, da je imel v mislih pravzaprav nehomogenost in se je zaradi raztresenosti zmotil. Potem sem to misel opustila in posumila, da sama ne poznam natančnega pomena izraza in sem nemudoma preverila v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Preberem razlago, ki pravi: »ki je enotnih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten// ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj; /…/. Hopla.

Iz razlage sledi: Borut Pahor je bodisi politični cinik bodisi politični optimist, ki je že na meji politične norosti, morda celo nesramnež. Nesramnež zato, ker se z volivci in državljani nasploh poigrava kot s tepčki.

Zaradi njegovih, verjamem, ad hoc izjav, je javnost zmedena. Bo z mesta pravosodnega ministra odstopil Aleš Zalar? Bo v ponedeljek iz vladnega trojčka izstopila Liberalna demokracija Slovenije, s predsednico in ministrico Katarino Kresal ter pravosodnim ministrom Alešem Zalarjem na čelu? Bo klonil sam vladni predsednik Borut Pahor in razpustil državni zbor ter s tem omogočil predčasne državnozborske volitve? In, kajpada, speljal vodo na mlin Janezu Janši. Ne, denimo, Radovanu Žerjavu, predsedniku Slovenske ljudske stranke, kar je, se razume, svojevrstna in izjemno zanimiva tema.

Takole bom rekla. Vsaj kar se mene tiče, mi je čisto vseeno, kaj se bo zgodilo nekega prihodnjega ponedeljka. Bolj me zanima, kdo v tej državi drži v rokah aduta in brezkompromisno meša štrene ter v narodovo dobro vriva svoj zasebni (kapitalski) interes. Zaradi vsega, kar se na sončni strani Alp dogaja zadnjih dvajset let in še zlasti zadnjih pet ali šest let, se s slovensko državo, žal, ne morem več brez pomisleka poistovetiti.

Vendar bo Slovenija vedno, naj ji vlada kdor koli ali celo kar koli, moja ljuba Domovina, česar me ni sram na glas priznati. In prav zato mi še zdaleč ni vseeno, kaj se v tej dolini šentflorjanski dogaja in kaj iz nje dela tako imenovana politična elita. Čedalje bolj sem prepričana, da je – razen častnih političnih izjem – vse eno in isto. Povedano drugače, čedalje bolj se mi zdi modra in resnična teorija, ki pravi, da se je večina aktualnih slovenskih politikov zibala v isti zibelki in da jih je večina pila mleko pri eni, kvečjemu pri dveh materah.

Naj se zgodi v ponedeljek to ali ono, Slovenija je padla v črno luknjo. Iz nje vodi ena sama pot, ki pa na noben način ni (domnevna) izhodna strategija vladne ekipe Boruta Pahorja.

Pot, po kateri bo Slovenija priplezala iz črne luknje, ni tlakovana niti z Janezom Janšo niti z Borutom Pahorjem niti z njuno morebitno politično zvezo ali zavezo.

Pot, ki vodi Slovenijo iz somraka komunizma, je nova in za zdaj prezrta politična elita. Pač v logiki reka: Če v »kupleraju« škriplje, ne zamenjajo postelj, pač pa dame.