Vstajenje zamolčanega

Za nami je velika noč, čas, v katerem se več kot sicer govori o vstajenju, o posmrtnem vstajenju v večno življenje po zgledu Jezusa Kristusa. To pot pa le nekaj besed o eni čisto zemeljski obliki vstajenja – vstajenju zamolčanega. Prav v zadnjem letu je »od mrtvih vstalo« veliko tega, kar je bilo zemeljskim očem prikrito. V letu 2009 je slovensko javnost šokiralo odkritje v Hudi jami. Iz ene od temeljito zaprtih omar rdeče dobe se je vsula še ena gora človeških kosti. Pred veliko nočjo 2010 pa se je na svojo turnejo po Sloveniji podala nova knjiga Igorja Omerze: Edvard Kocbek, Osebni dosje št. 584. Tudi iz nje se dobesedno vsiplje veliko takega, kar smo sicer vedeli, ni bilo zamolčano, res pa je tudi, da očem še nikoli tako dokumentirano razkrito kot v tej kapitalni knjigi. Saj smo vedeli, da je policijski režim Titove dobe nadziral Kocbeka in še marsikoga; šele iz te knjige pa izvemo, kako temeljit, dobesedno totalitaren je bil ta nadzor, tako celovit in temeljit, da se človek še braniti ni mogel. Obsojen je bil na molk in (po)trpljenje. Kakršna koli že je demokracija, ki jo imamo zadnjih dvajset let, v njej se človek, ki je nečesa obtožen, lahko tudi javno brani. Kocbeku in njegovim prijateljem to ni bilo mogoče, njihova beseda ni mogla v javnost, niso se mogli zagovarjati. Ko je maja 1975 Boris Pahor v svoji tržaški reviji Zaliv objavil intervju s Kocbekom in je ta v njem odkril zamolčano resnico o poboju domobrancev, je bil molk sicer prebit, na Pričevalca, razpetega med strahom in pogumom, pa se je vsul še hujši plaz …

Drugi veliki preboj zamolčanega, ki smo mu priča v zadnjem letu, pa se ne dogaja le pri nas, temveč po vsem svetu. S svojimi pričevanji se oglaša vse več ljudi, ki so bili kot otroci žrtve spolnih zlorab s strani duhovnikov katoliške Cerkve. Tudi v tem primeru se je vedelo, da se to dogaja, a le redki primeri so bili razkriti, velika večina je bila zamolčanih. Da jih je bilo tako veliko, pa menda niso slutili niti največji kritiki Cerkve. Dogaja se pravo vstajenje zamolčanega: vse več je tistih, ki si upajo prebiti molk in pričati, vse več je takih, ki si upajo posnemati tiste, ki so v sebi že našli moč mučnega izstopa iz hudega molka. – Nekdanji oblasti v Sloveniji se torej iz »omar« molka vsipajo kosti pobitih, Cerkvi pa prikrita in zločinska dejanja pedofilije. Že samo »odmolčanje« prinaša tudi delno očiščenje. Kaj bi bilo še treba storiti, da bi bilo očiščenje popolno? Je to sploh mogoče? Lahko denarne odškodnine pozdravijo duševne rane? Pri nas je bilo svojcem po vojni pobitih izplačanih kar nekaj odškodnin; v državah, kjer so doslej razkrili največ primerov pedofilije (Irska, ZDA, Nemčija …), se ljudje množično obračajo na sodišča. Kar ostane, je potreba po etičnem očiščenju. Tega pa lahko prinese le iskreno opravičilo žrtvam in njihovim svojcem. Kolikor je meni znano, se je papež svojim že opravičil. Da bi to zares kategorično in iskreno storili nekdanji ali sedanji predstavniki oblasti v tej državi, pa mi ni znano?

Papež Janez Pavel II. naj bi se s homilijo Dan odpuščanja (12. marca 2000) opravičil za vsa huda dela Cerkve. A v resnici je rekel samo: »… v tem letu milosti mora Cerkev, mogočna v svetosti, ki jo prejema od Gospoda, poklekniti pred Bogom in zaprositi odpuščanja za pretekle in današnje grehe njenih sinov in hčera …« Opravičil se je torej Bogu. Kdo pa se bo, denimo, danes živečim potomcem pomorjenih Indijancev? Mogočnikom tega sveta je treba sporočiti, da ne zadostuje le opravičilo pred najvišjo instanco – pred Bogom ali Zgodovino. Treba je poklekniti pred zemeljskimi žrtvami in jih prositi odpuščanja. Bodo zmogli tudi to?