Molk najbolj škoduje Cerkvi

"Čeprav se v katoliški Cerkvi zgodi le del primerov spolnega nasilja, je to ne odvezuje od odgovornosti za ta dejanja," pravi dr. Andrej Saje, generalni tajnik Slovenske škofovske konference in voditelj Ekspertne skupine za pomoč pri reševanju problemov spolnih zlorab v katoliški Cerkvi na Slovenskem.

Skupina, ki jo vodite, je nekaj novega. Kaj so njene naloge?

»Ker se javnost in mediji zadnje čase vedno bolj zanimajo za spolne zlorabe, smo na mojo pobudo sestavili skupino, v kateri sta še zakonska in družinska terapevtka in civilni pravnik. Naloga skupine je predvsem svetovalne narave, zato se ljudje lahko neposredno obrnejo na nas. Svetujemo tudi škofom, kako naj ravnajo v posameznih primerih. Naša vrata so vedno odprta.«

Spolne zlorabe v katoliški Cerkvi so bile dolgo zavite v molk. Zakaj se je šele zadnja leta o njih začelo govoriti in pisati v javnosti in tudi v sami Cerkvi?

»Razlogov je več. Eden je gotovo ta, da so ljudje danes bolj ozaveščeni in da so začeli govoriti tudi o spolnem nasilju. Najprej v Združenih državah Amerike, nato pa tudi po drugih državah, delnih Cerkvah, škofovskih konferencah in škofijah. Vedeti moramo, da ljudje zelo neradi govorijo o spolnih zlorabah, ker jih spremlja veliko občutij krivde, sramu in gnusa. V Cerkvi govorimo o spolnem nasilju, ki je boljši izraz kot pedofilija, saj ta pojem zajema samo mladoletne osebe do 15., 16. leta starosti, spolno nasilje pa, žal, se izvaja tudi nad mladostniki in odraslimi osebami. Gre za sklop negativnih pojavov spolnega nasilja v različnih oblikah, ki pri žrtvah povzročijo hujše ali blažje posledice. V žrtvah je ogromno gnusa in sramu, ker so bili zlorabljeni. Značilno je, da žrtve prevzamejo nase odgovornost, ki bi jo moral nositi in čutiti storilec. Pri spolnem nasilju ne gre le za posilstvo, ampak tudi za druge oblike dejanj, ki prekoračijo meje dostojanstva druge osebe: od neprimernega dotikanja, kazanja pornografije, namigovanja ali šaljenja na račun seksa, pa vse do ekshibicionizma oziroma razkazovanja spolnih organov in podobno. Običajno gre najprej za čustveno zlorabo in za zlorabo zaupanja, do spolnega nasilja pa redko pride takoj oziroma brez vnaprejšnje »priprave žrtve« s strani storilca. Storilci si za žrtve izberejo šibke ali kako drugače deprivilegirane otroke ali mladostnike, ki jih najprej ujamejo v čustveno zanko, nato pa jih lahko kasneje tudi fizično zlorabijo. Zaradi patološke vezi, ki se razvije med storilcem in žrtvijo, žrtve iz te kletke ne pobegnejo, čeprav vedo in čutijo, da je to, kar se dogaja z njimi, narobe. Ponavadi storilci z raznimi triki prenesejo krivdo na žrtev in ji rečejo: »Saj si sam prišel k meni. Če boš komu kaj zatožil, bom povedal, da si sam od sebe prihajal k meni.«

Koliko primerov spolnega nasilja ste odkrili v katoliški Cerkvi na Slovenskem? Javnost ve za dva ali tri primere, ki so bili obravnavani na sodišču.

»Po naših podatkih gre za petnajst osumljenih duhovnikov, ki so obravnavani ali v civilnem ali cerkvenem postopku oziroma v obeh. Nekateri med njimi imajo na vesti celo več žrtev. O najbolj znanih primerih so pisali tudi mediji.«

Kdo najpogosteje prijavlja zlorabe?

»Običajno žrtve same ali njihovi starši. Pridejo in povedo, da so bili zlorabljeni s strani duhovnika. Nekateri primeri so že zastarani, vendar jih je Cerkev dolžna obravnavati, saj gre za huda kazniva dejanja, zaradi katerih ima žrtev trajne poškodbe na fizični, duševni, duhovni in socialni ravni, storilci pa so nevarne osebe, saj so – če se ustrezno terapevtsko ne zdravijo – nagnjeni k ponavljanju enakih kaznivih dejanj. Nekatere raziskave so pokazale, da ima en storilec lahko tudi osem ali več žrtev.«

Duhovniki storijo z dejanjem spolnega nasilja dvojni greh: cerkvenega in civilnega. Ali ste dolžni nasilneža iz cerkvenih vrst naznaniti tudi državnim organom?

»Kadar spolno zlorabo gledamo z moralnega vidika, je to greh, kadar pa jo obravnavamo v okviru cerkvenega prava, pa je enako kot v civilnem pravu, govorimo o kaznivem dejanju, ki ga je treba obravnavati na sodišču. Postopek se v primeru dokazane krivde zaključi z izrekom sodbe in naložitvijo primerne kazni. Povedati moram, da veljata za vse državljane, tudi za duhovnike, dva neodvisna postopka: cerkveni in civilni. Cerkev je v vsakem primeru dolžna speljati svoj postopek, civilni postopek pa na osnovi prijave nasilja izpeljejo državni organi – tožilstvo, policija in sodišče. Cerkev primerov, s katerimi se seznani, po zakonodaji ni dolžna prijaviti civilnim organom, če ne gre za najhujše oblike kaznivih dejanj, to pa je še ne odvezuje od tega, da pravilno ukrepa, da izpelje svoj interni postopek in duhovnike ustrezno sankcionira ter tako zaščiti žrtve. Vsaki žrtvi povemo, da ima možnost civilne prijave spolne zlorabe. Dolžnost prijave imajo šole in druge državne ustanove. Žrtve včasih izrecno želijo samo cerkveni postopek, ne pa tudi civilnega, saj se ne želijo pojavljati v medijih in razkrivati svoje intime. Številni primeri so tudi že zastarani in civilna prijava ne prinese tega, čemur je namenjena.«

Kakšne kazni so zagrožene v cerkvenem pravu?

»Kazni za kazniva dejanja spolnega nasilja so obvezne, niso pa natančno vnaprej določene in so odvisne od teže kaznivega dejanja. Postopek je dolžan začeti pristojni krajevni škof ali redovni predstojnik, ki mora ugotoviti, ali je obtožba osnovana ali ne, ter gradivo poslati rimski Kongregaciji za nauk vere, ki odloči, ali se bo postopek nadaljeval doma ali v Rimu. Duhovniku, ki mu je bila krivda dokazana, se izreče trajna prepoved delovanja v okolju, v katerem so otroci ali mladoletniki. Najstrožja zagrožena cerkvena kazen je odslovitev iz kleriškega stanu ali laizacija in trajna prepoved opravljanja duhovniške službe.«

Skrivanje za zaveso duhovnosti

Zakaj se je v katoliški Cerkvi kot veliki moralni avtoriteti zgodilo toliko primerov spolnega nasilja?

»Vzrokov za zlorabe je več. Eden je gotovo ta, da v preteklosti v semeniščih ni bilo ustrezne vzgoje in da so marsikaj spornega skrili pod plašč duhovnosti. Spolnost je bila tabu tema. Duhovnik je in tudi po posvečenju ostaja spolno bitje. Če o spolnosti govorimo na primeren način in če bogoslovcem ponudimo vsa sredstva, da bodo postali integrirane osebnosti, lahko računamo, da spolnih deliktov ne bodo zakrivili. Nekateri duhovniki so bili v mladosti tudi sami zlorabljeni od svojih župnikov in kdor je bil nekoč zlorabljen, je potencialni novi storilec. Ker včasih o spolnosti in o spolnem nasilju nasploh ni bilo primerno govoriti, spolne zlorabe prihajajo na dan sedaj, ko se je tudi družba bolj senzibilizirala za ta vprašanja. Čeprav so škofje tudi v preteklosti vedeli vsaj za nekatere primere, niso ustrezno ukrepali. Otrokom niso verjeli in niso znali oceniti resnosti problema ter učinkovito ukrepati. Bili so prepričani, da je prestavitev na drugo delovno mesto zadosten ukrep. Žal problema, ki ima korenine v globini človeka, ni mogoče rešiti samo s prestavitvijo. Vsak storilec spolnega nasilja potrebuje strokovno pomoč. Če mu ne moremo drugače pomagati, ga je treba namestiti v okolje, kjer ne bo nevaren za druge. Dokler imamo v Cerkvi samo enega takega duhovnika, je to resen problem, ki ga je treba rešiti. Cerkev se je v preteklosti bolj kot z žrtvami ukvarjala z ohranjanjem lastnega ugleda.«

Večkrat slišimo, da je vzrok za spolno nasilje duhovnikov celibat, zapovedano samsko življenje.

»Enoznačnega odgovora ni mogoče dati. V primerih pedofilije, ki je izvajanje spolnega nasilja nad majhnimi otroki, ali v primerih nasilja nad slabotnimi osebami praviloma celibat ni vzrok. Večina zlorab se kljub vsemu zgodi v ožjih ali širših družinah. V primerih spolnega nasilja nad mladostniki oziroma odraslimi pa je lahko problem tudi celibat.«

Katoliška Cerkev se je v primerih spolnega nasilja zdramila in jih obsodila. Javnost načeloma to pozdravlja, vendar slišimo tudi očitke, da se problemov loteva preblago in da prepogosto opozorila na problem spolnega nasilja razumeva tudi kot napad na Cerkev.

»Katoliška Cerkev se je zdramila. Nadškof dr. Anton Stres je v pridigi na veliki četrtek kot prvi govoril tudi o spolnih zlorabah. Po naših dosedanjih izkušnjah ni bilo primerov, da bi hotel kdo po krivem obtožiti duhovnika. Tisti, ki so prišli k nam, so spregovorili o težkih obremenilnih dejstvih zoper duhovnike. Zaupno so nam povedali, da njihovi najbližji sprva niso verjeli, da se jim je kaj tako strašnega zares zgodilo. Prosili so nas, naj pomagamo, ukrepamo in ustavimo takega duhovnika, da ne bo nadaljeval z zlorabljanjem. Mi razumemo njihovo globoko razočaranje, da je župnik, ki je kot prijatelj hodil v njihovo družino, lahko zlorabil otroka. Žal se večina zlorab zgodi med osebami, ki se med seboj dobro poznajo. Mnenje javnosti o neustreznem ukrepanju Cerkve je delno upravičeno, ker slovenski škofje doslej niso eksplicitno obžalovali in obsodili primerov, ki so že javni. Edini pravi način je prevzem odgovornosti. Tudi če gre le za nekaj primerov, so v ozadju človeške usode in duševno ter moralno poškodovani ljudje, ki od Cerkve pričakujejo obsodbo kaznivih dejanj in resne sankcije. Treba je povedati, da je toliko in toliko duhovnikov storilo kazniva dejanja spolnega nasilja in da so bili konkretno kaznovani. Potem ne bo več posploševanj, da so vsi duhovniki pedofili, in sumničenj, da Cerkev zlorabe prikriva in da o njih noče govoriti. Če samo govorimo, da zlorab ni, nam ne bo nihče verjel, ker dejansko to ni res. Za ustvarjanje stvarne podobe Cerkve je potrebno priznati dejansko stanje in povedati prave podatke. Ker jih vedno ne povemo, mediji in javnost tudi po naši zaslugi probleme potencirajo.«