Oče Gorenjskega glasa

Ali veste, kdaj so izšle prve tri številke časopisa z imenom Gorenjski glas? Kdo jih je uredil? Ali ta mož še živi? Odgovore najdete v tem pogovoru: izšle so avgusta in septembra 1944, uredil jih je Bogdan Osolnik, ki živi v Ljubljani in jih bo 13. maja že devetdeset!

V svojem dolgem življenju ste ustvarjali na mnogih področjih, zlasti v politiki, diplomaciji in medijih. Le malokdo pa danes še ve, da ste poleti 1944, ko vam je bilo komaj 24 let, postali tudi oče – Gorenjskega glasa. Kako se vam je to zgodilo?

»Na začetku leta 1944 me je Izvršni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda poslal na delo v pokrajinsko vodstvo osvobodilnega gibanja na Gorenjskem. Res sem bil takrat še mlad, a tudi poln energije in iskrene ljubezni do domovine. Na Gorenjsko sem prišel v začetku meseca marca po skritih kurirskih poteh, ki so me vodile iz Bele krajine preko Kočevske, Notranjske in Primorske do takratnega bivališča gorenjskega oblastnega komiteja KPS v Dražgoški gori. V novem okolju sem se zavzel za razširitev delovanja OF in dal pobudo za sklic posvetovanja aktivistov iz vse Gorenjske. Posvetovanje smo imeli od 13. do 15. maja na Jelovici, na planšarski jasi Moste. Na njem smo izvolili Pokrajinski odbor OF, v katerem sta bila tudi dva predstavnika krščanskih socialistov. Kot član tega odbora sem prevzel v njem odgovornost za partizanski tisk in kulturno delovanje. Obe vlogi sta se dopolnjevali. V razmerah nacistične okupacije, ko je bil slovenski jezik prepovedan in je izginil iz javnega življenja, je slovenska pisana beseda, ki je prihajala iz skritih partizanskih tehnik, postala močno orožje osvobodilnega boja, pa tudi ohranjanja slovenske kulture. Možnosti te dejavnosti so se izdatno povečale, ko je izjemni organizator tiskarstva, Edo Bregar – Don, izdelal po svojih načrtih dva prava tiskarska stroja, na katerih je bilo mogoče tiskati tudi zahtevnejše natise. Do takrat so v gorenjskih tehnikah ponatiskovali predvsem glasila osrednjih vodstev organizacij OF. V pokrajinskem odboru OF pa smo sklenili ustanoviti časopis, ki bo povsem gorenjski. V zapisniku s seje Pokrajinskega odbora OF, 16. avgusta 1944, je ohranjeno poročilo, da je odbor sprejel moj predlog o ustanovitvi časopisa Gorenjski glas, kot glasila Osvobodilne fronte na Gorenjskem. V zapisniku so ohranjene tudi moje besede o zasnovi časopisa: 'Gorenjski glas naj vsebuje dopise iz vse Gorenjske, da bo zvesta slika Gorenjske. Vanj naj pišejo vsi člani pokrajinskega odbora. Pisati čim bolj preprosto in živo!' Prva številka časopisa je izšla 21. avgusta 1944 v nakladi 2000 izvodov. Bila je že po zunanjem videzu grafični izdelek, ki ni zaostajal za povojnimi. Ob 50. obletnici časopisa je bil objavljen celotni ponatis te številke.«

Zakaj pa je tisti prvi, partizanski Gorenjski glas, že po treh številkah nehal izhajati?

»Po tretji številki, ki je izšla 20. septembra, je partizanski Gorenjski glas nehal izhajati, ker smo začeli dobivati Primorski dnevnik kot glasilo za Primorsko in Gorenjsko. Dnevnik je objavljal tudi prispevke z Gorenjskega, imel pa je to prednost, da je redno izhajal vsak dan. Verjetno je bil edino dnevno glasilo nekega odporniškega gibanja na ozemlju okupirane Evrope.«

Ko ste bili sekretar pokrajinskega odbora OF za Gorenjsko, je ta izdal tudi Prešernovo Zdravljico, Borove Pesmi in druge tiske. Miklavž Komelj v svoji monumentalni monografiji Kako misliti partizansko umetnost zapiše: »Kakšna duhovna moč je bila, na primer, v tem, da je v neki zakamuflirani baraki sredi sovražnikovega ozemlja nastajala bibliofilska izdaja Prešernove Zdravljice!« - Res, kakšna? Pa ne samo duhovna, šlo je tudi za vrhunske dosežke tiskarske tehnike …

»Ko sem sredi leta 1944 prevzel dolžnosti sekretarja pokrajinskega odbora OF za Gorenjsko, je ta odbor res postal izdajatelj znamenitih natisov: Borovih pesmi, posvečenih njegovi padli ženi Nini in Prešernove Zdravljice. Borove pesmi sem dobil od avtorja in jih prinesel z Dolenjskega, ker jih tam niso nameravali izdati. Menili so, baje, da so preveč osebne in čustvene za čas, ki zahteva neizprosno borbenost. Mene pa je prevzela prav iskrena človeška bolečina, iz katere so nastale. Na Gorenjskem smo se takoj dogovorili, da jih bomo natisnili. Nalogo je prevzela tiskarna 'Julija', ki jo je vodil izkušeni grafični delavec iz Ljubljane, France Boštjančič – Boš. On je sam oblikoval načrt za ovitek knjižice in izdelal dva krasna linoreza ilustracij. Zbirko so natisnili v 4000 izvodih. Žal je cela naklada zgorela, ko so Nemci 23. junija 1944 tiskarno odkrili in jo zažgali. Požrtvovalni partizanski tiskarji so se rešili, ohranili pa so se le trije izvodi knjižice, ki jih je pred tem tragičnim dogodkom odnesel Boš na Pokrajinski odbor. Po vojni je potek in pomen tega kulturnega dejanja sredi vojne vihre izčrpno osvetlil umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša, ki je tudi pripravil ponatis prve izdaje teh pesmi.

Najbolj prestižno dejanje gorenjskega partizanskega tiskarstva pa je bila bibliofilska izdaja Prešernove Zdravljice, ki je izšla ob koncu leta 1944, v 1500 oštevilčenih izvodih, v počastitev stoletnice nastanka pesmi. Pobudo za ta slavnostni natis sta dala arhitekt Marjan Šorli-Viher, Plečnikov učenec ter mladi slikar in ilustrator Janez Vidic. Oba sta delala v baraki Pokrajinske tehnike, ki je bila skrita v soteski potoka Zale in vpeta v skalnati breg ob vodi. Zdravljice nismo izbrali za slavnostni natis po naključju. S to pesmijo smo na Gorenjskem začenjali skoraj vsako partizansko prireditev. S svojo blago besedo se je dotaknila vsega, kar je bilo najpomembnejše za tisti usodni in prelomni čas. Spodbujala je odpor narodnim zatiralcem in hkrati zapela miru in prijateljstvu med narodi. V surovo stvarnost je prinašala upanje v lepšo prihodnost. Ko smo ob 50-letnici partizanske Zdravljice izdali njen ponatis, smo mu dodali tudi esej o nastanku in pomenu te edicije, ki jo je ugledni prešernoslovec, dr. Boris Paternu, označil kot pravi čudež slovenske knjižne ustvarjalnosti.«

Pred božičem 1944 ste v Davči in Železnikih uprizorili Zgodbo novoletne noči, »eno najbolj nenavadnih partizanskih gledaliških predstav« (Miklavž Komelj). Tudi na to svoje partizansko delo imate gotovo poseben spomin?

»Seveda. V svoji knjigi spominov Z ljubeznijo skozi surovi čas sem celo poglavje posvetil nastanku te zgodbe in njeni uprizoritvi v Železnikih. Zgodba je najprej nosila naslov Na sam sveti večer, uprizorili pa smo jo na osamljeni Ocvirkovi domačiji v Davči na novoletni večer tako, da so igralci brali svoja besedila. Nas ta način je igra potekla brez težav. Potem pa smo z zgodbo nastopili v Železnikih, na praznik 6. januarja. Tu pa je bilo treba igro igrati. Nastopajoči so bili skoraj vsi brez igralskih izkušenj. Dogajanje na odru se je odvijalo prepočasi in je bilo psihološko preveč zahtevno, da bi pritegnilo mlado publiko, željno zabave in sprostitve. Priznam, da sem si oddahnil, ko je bilo predstave konec. Vendar imam to besedilo rad, ker je zgodba posegla v skrite predele človeškega srca, kjer so se zlasti v surovih razmerah vojne odigravale mnoge globoke človeške drame.«

Na Gorenjskem ni bilo osvobojenega ozemlja kot na Dolenjskem, zato je bil tudi gorenjski narodnoosvobodilni boj drugačen. Katere so bile njegove posebnosti?

»Res je bil takrat položaj na Gorenjskem drugačen kot na Dolenjskem. Tam smo po kapitulaciji Italije imeli obširno osvobojeno ozemlje, na katerem je OF delovala že kot nova ljudska oblast. Na Gorenjskem pa je nemški nacistični stroj še vedno obvladal življenje v pokrajini in do zadnjega izvajal ofenzivne operacije proti narodnoosvobodilni vojski. Vendar na Gorenjskem ni bilo kolaboracije z okupatorjem in šele leta 1944 so Nemci ustanovili t. i. gorenjsko samozaščito pod direktnim vodstvom Gestapa. Imam vtis, da se v zgodovini NOB premalo upošteva, da je bilo dogajanje na ozemlju pod nemško, nacistično okupacijo bistveno drugačno od tistega pod italijansko oblastjo.«

Gorenjsko partizanstvo je imelo velike težave, ker se je vanj uspešno infiltriral Gestapo. O tem so pisali Tone Svetina, Niko Kavčič in drugi. Ste na to hudo nevarnost naleteli tudi vi?

»Takrat, ko sem prišel na Gorenjsko, so bile ukane Gestapa, ki jih omenjate, že razkrinkane. Snovalec teh ukan je bil eden najbolj premetenih in izkušenih voditeljev nemške varnostne službe, kapetan Helmuth Rozumek, ki je sredi leta 1942 postal šef Gestapa za Gorenjsko. On si je spretno pridobil sloves človeka, ki ni nacist in razume trpljenje Slovencev. Temu je nasedlo celo nekaj vodilnih aktivistov OF. Vrhunec gestapovskih ukan je bila prevara, s katero so Nemci zvabili gorenjsko brigado na Žirovski vrh, kjer so jo obkolili in napadli z močnimi enotami, tako da so ji prizadejali velike izgube. Zviti gestapovec je povzročil veliko škode osvobodilnemu gibanju tudi s tem, ker je med prebivalstvo in v osvobodilno gibanje zasejal nezaupanje in medsebojno sumničenje, kar je večkrat vodilo tudi do neupravičenih obsodb.«

Rodili ste se 13. maja 1920 v Borovnici, kamor je vaša družina prišla s Primorskega, od koder se je umaknila pred fašizmom. Vaš oče pa je bil rojen na Gorenjskem?

»Res, moj oče se je rodil na Gorenjskem, na Javorniku pri Jesenicah. Njegov oče je bil doma v kmečki družini v Kamen vrhu pri Novem mestu. Po šolanju v Ljubljani je dobil delo na sodišču v Tolminu, kjer je za pljučnico umrl, še preden se je rodil moj oče. Moral je biti zanimiv človek in rodoljub, kar sodim po pesmih, ki jih je napisal in so njihovi lepi rokopisi edina njegova zapuščina. Njegova žena, moja stara mama, je bila Gorenjka iz družine Gašperšič. Po moževi smrti se je preselila k svojemu očetu na Javornik in tam ostala nekaj časa tudi po rojstvu sina. Kasneje se je znova poročila in se preselila v Vipavo. Tam je v družini kamnoseka, skupaj s štirimi mlajšimi otroki, odraščal tudi on. Ko je opravil obvezno avstrijsko vojaško službo na Dunaju, je postal orožnik in pred koncem prve svetovne vojne je bil vodja orožniške postaje v Bitnjah na Primorskem. Takrat se je poročil z mojo mamo, po tem pa sta se oba umikala pred italijansko zasedbo in čisto po naključju sem se rodil v Borovnici.«

Kdaj pa ste z Gorenjskega odšli? In kam?

»Z Gorenjskega so me odpoklicali ob koncu marca 1945 na osvobojeno ozemlje v Beli krajini. Od tam pa sem moral znova na pot. Po velikem ovinku prek Dalmacije in Beograda sem prispel v Mursko Soboto in se pridružil delegaciji, ki je bila poslana v Prekmurje, da bi urejala prevzem oblasti ob napredovanju ruske in bolgarske armade prek naše severne meje. Tako nekaj dni kasneje nisem doživel srečnega trenutka osvoboditve na Gorenjskem, bil pa sem udeležen pri osvoboditvi Maribora in njenem praznovanju.«

Leta 1947 ste delovali onstran Karavank kot dopisnik Tanjuga iz Celovca. Domnevam, da je bilo to povezano z vprašanjem položaja koroških Slovencev?

»Res je bilo tako. V začetku leta 1947 so se namreč na konferenci v Londonu začela pogajanja o mirovni pogodbi z Avstrijo. Vlada Jugoslavije je sklenila, da bo na konferenci zahtevala priključitev slovenskega dela Koroške k Jugoslaviji, da bi se tako preprečila nadaljnja nasilna germanizacija Slovencev in Hrvatov v Avstriji. Zahteve Jugoslavije so bile utemeljene v strokovnih elaboratih, ki so jih izdelali najuglednejši slovenski in jugoslovanski strokovnjaki s področja zgodovinopisja in mednarodnega prava. Za uspeh teh zahtev je bilo pomembno, kako jih bodo podprli sami koroški Slovenci, pa tudi jugoslovanska in mednarodna javnost. Zato sem sprejel ponudbo, da kot dopisnik Telegrafske agencije nove Jugoslavije (Tanjug) prevzamem poročanje iz Avstrije in Koroške o tem vprašanju. To svojo nalogo sem pojmoval kot narodno pomembno delo, s katerim se uresničuje program OF o zedinjeni Sloveniji. Z Dunaja in Celovca sem pošiljal v Ljubljano poročila, ki so jih tam prevajali in pošiljali agenciji v Beograd. Po vsej Koroški sem prisostvoval sestankom in kulturnim prireditvam, na katerih so ljudje sprejemali resolucije in izjave v podporo priključitvi, ki naj bi jim prinesla končno zagotovilo narodnega obstanka. Žal se ta pričakovanja niso uresničila zaradi nasprotovanja velikih sil. Znak takšnega neuspeha sem zaslutil že v septembru leta 1947, ko so me nenadoma poklicali v Ljubljano na drugo delo.«

Z usodo koroških Slovencev ste ostali povezani tudi v letih, ko ste bili v diplomatski službi (1952-56) in po svoje celo prispevali k sklenitvi Avstrijske državne pogodbe. Kako se je to zgodilo?

»Z usodo koroških Slovencev sem bil resnično povezan še naslednja leta in sem še danes. Ko sem bil na diplomatskem delu v Moskvi po smrti Stalina, se mi je ponudila možnost, da sem sodeloval v pogovorih z najvišjimi sovjetskimi voditelji, v katerih smo jih prepričevali, da je v interesu miru in sodelovanja v Evropi sklenitev avstrijske državne pogodbe, ki jo je prav Sovjetska zveza vrsto let odbijala. Hruščov je pospešil rešitev tega vprašanja in že 15. maja 1955 je bila podpisana na Dunaju Avstrijska državna pogodba (ADP), ki je Avstriji prinesla svobodo in suverenost. Samo enajst dni kasneje, 26. maja, je sovjetska delegacija, pod vodstvom Hruščova, prispela na pogovore v Beograd. Že bližina obeh datumov dokazuje, da sta bila oba dogodka povezana.«

Je ADP še vedno pomembna za Slovenijo?

»ADP je pomembna za Slovenijo, ker zagotavlja zaščito manjšin v Avstriji. V členu 7 so podrobno naštete pravice, ki bi morale biti zagotovljene koroškim Slovencem. Med njimi so: pravica do uporabe slovenskega jezika kot uradnega jezika v krajih z mešanim prebivalstvom, pravica do slovenskega osnovnega šolstva in ustreznega števila srednjih šol, dvojezičnost krajevnih imen in topografskih napisov, pravica do ustanavljanja lastnih organizacij in javnih zborovanj z uporabo materinščine itn. Člen 9 obvezuje Avstrijo, da ne sme dovoliti obstoja in delovanja organizacij fašističnega tipa, ki poskušajo odvzeti ljudem njihove demokratske pravice, člen 19 pa ji nalaga skrb za ohranjanje vojaških grobov in spomenikov armad in njihovih pripadnikov, ki so se borili na ozemlju Avstrije proti Hitlerjevi Nemčiji. Za Slovenijo je zelo pomemben in še vedno aktualen člen 27 ADP, ki daje Jugoslaviji pravico, 'da prevzame, zadrži in likvidira avstrijsko premoženje na jugoslovanskem ozemlju', avstrijsko vlado pa obvezuje, da nadoknadi škodo svojim prizadetim državljanom. Republika Slovenija ima dovolj razlogov, da bi z notifikacijo ADP uveljavila svoje pravice iz nasledstva prejšnje skupne države.«

Bi radi kot ustanovitelj partizanskega Gorenjskega glasa posredovali kakšno sporočilo njegovim današnjim bralcem?

»Bralcem Gorenjskega glasa bi ob sklepu tega pogovora rad izrazil željo, da ne bi nikoli pozabili naporov in žrtev, ki jih je zahtevala borba za obstanek Slovencev na tej čudoviti zemlji pod Triglavom in Karavankami. Pa tudi željo, da bi v tej lepoti okolja ohranjali srečo, ki jo prinašajo pošteni, strpni in prijateljski odnosi med ljudmi.«