Izberi življenje

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Tako je. Človek mora prvi korak narediti sam. Tudi zato ali predvsem zato, ker mu je Vsemogočni pustil proste roke. Pomeni svobodno, prosto voljo. Vsak sam se odloči, ali bo v svojem življenju izbral dobro ali zlo; vero ali ne vero; ljubezen ali sovraštvo; veselje ali žalost; ponižnost ali napuh; zdravje ali bolezen in tako dalje do (na videz) najneznatnejše odločitve.

Neka molitev k Stvarniku (iz knjige Kako zdraviti rodovne korenine s podnaslovom Intimno popotovanje v odpuščanje, avtorja p. Roberta DeGrandisa in Linde Schubert) gre tako: /…/ Gospod, osvobodi me učinkov teh bolnih poti, ki so se ukoreninile med moje prednike. Zaustavi njihovo širjenje. Oče, odpusti tistim v moji družini, ki so izbrali bolezen, da bi se izognili življenju, za vse načine, kako so to storili; in za vse načine, kako so svoje potrebe poskušali zadovoljiti na nezdrave načine. Naj se v mojo družino ukorenini vzorec izbire življenja in teče skozi mojo družino kot reka. /…/«

Povedano drugače, mogoče je, da je našo življenjsko usodo izbral oziroma določil nekdo iz našega družinskega debla, družina pa jo je prenašala iz roda v rod, iz generacije v generacijo. Pač z izbiro načina razmišljanja, pridobljenega z vzgojo, družinskimi normami, družinskimi vrednotami in nenazadnje z družinskim zgledom.

Samo na nas, ki živimo v tem trenutku in v tem času, je, da s podedovano usodo pretrgamo, da torej podedovane negativne življenjske vzorce zavržemo. V svoje dobro in v dobro prihodnjih vej našega družinskega debla.

Poglejmo, kaj imam v mislih. Recimo, mati, ki se boji vsake sence, bo ta strah zelo verjetno prenesla na svoje potomce; mati, ki se pusti mikastiti svojemu možu in očetu svojih otrok, bo ta družinski vzorec z veliko verjetnostjo prenesla na svojo hčerko (in tudi na sina), češ v življenju je pač tako, da moramo ženske marsikaj potrpeti. Takšni in drugi deviantni, čeprav podedovani, življenjski vzorci so vsaj z mojega mišljenjskega kota greh. In grehu se je treba odpovedati. To je enkrat ena, če želimo živeti v veselju, v sreči, v zaupanju, v brezskrbnosti.

Enako kot čemur koli drugemu, recimo, požrešnosti, se lahko odpovemo nagnjenju k samomoru, bolezni, pa čeprav je posredi rak in tako naprej. Samo odločiti se moramo in se znebiti strahu, slabih družinskih navad in življenjskih vzorcev.

Kajpada. Sami tega zagotovo ne zmoremo. Pomoč je na dlani in se ji reče Bog, Prasila, Stvarnik, Vsemogočni ali kar vam je ljubše. Samo na potegavščine, ki so domala vse po vrsti posledica in plod tako imenovane nove dobe, ne smete pasti.

Sama sem se dala zapeljati in pretentati in zagotavljam vam, da ne pomaga. Da je to napačna pot. (Se nadaljuje.)