Čar odkrivanja zakritega

V Galeriji Ivana Groharja med 25. marcem in 18. aprilom razstavlja akademska slikarka Agata Pavlovec. Najmlajša slikarka iz rodbine Pavlovčevih. V Škofji Loki "Zastrti", v četrtek v galeriji ZDSLU v Ljubljani odpira razstavo "Madeži".

V znamenju genov Pavlovčevih

Znani slovenski krajinar, akademski slikar France Pavlovec (1897-1959) je bil Agatin ded, njen stric Andrej Pavlovec (1929-1995) je bil umetnostni zgodovinar, sestrična Mirna Pavlovec je slikarka in bratranec Matija Pavlovec fotograf. Svojega znanega deda sicer ni poznala, je pa akademska slikarka mlajše generacije Agata Pavlovec zagotovo s seboj ponesla njegove gene. »Zelo sem bila navezana na strica Andreja, s katerim sva imela veliko stikov v času, ko sem še študirala na Pedagoški fakulteti. Spodbujal me je, da sem kasneje nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost. S slikarstvom pa me je najbrž »okužila« sestrična Mirna. Spomnim se, ko sem bila še majhna, tik preden sem šla v šolo, sva se šli igrice z risanjem. Nekaj je narisala ona, pa sva prepognili papir, nato sem narisala jaz, spet sva prepognili papir, pa je spet narisala ona in sva prepognili … in tako naprej. Na koncu sva razvili celoten papir in ugotavljali, kaj je nastalo. Nekoč so me pogosteje spraševali, ali sem v sorodu s tistimi Pavlovčevimi, zdaj vsi, ki jih zanima področje likovne umetnosti, že vedo, kam sodim. Velikokrat pa se še zgodi, da izvem kakšno zgodbo o Andreju, ki mi jo povedo njegovi znanci.« Kot je kasneje spoznala, pa se je nanjo v veliko stvareh preneslo razmišljanje babice Marje, žene slikarja Franceta Pavlovca, pokončne in trdne ženske, ki je v mladosti med drugim igrala tudi v gledališču dramatika Ivana Mraka. Agata Pavlovec je študirala likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti, kasneje pa slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 2002 diplomirala pri prof. Emeriku Bernardu.

Danes poglobljeno, jutri sproščeno

Agata Pavlovec se v Galeriji Ivana Groharja znova predstavlja po šestih letih. Razstavila je del njene slikarske produkcije iz teh šestih let, na ogled nam ponuja svoja likovna iskanja, poglabljanja v barve, v risbo …, hkrati pa nam je »v branje« ponudila njen pogled na svet in nas s svojimi likovnimi zgodbami spodbudila k razmisleku o položaju ženske v sodobnem svetu. »Vsake toliko časa se mi zdi pomembno, da predstaviš svoja najnovejša dela, seveda pa je potrebno imeti izdelano neko zaključeno celoto. Nikoli ne delam na vrat na nos, ko se nekaj ponudi. Vedno moram razmisliti, narediti do konca in potem svoja najnovejša dela predstavim javnosti.« Pred leti je razstavila poslikave na rjuhah, tokrat pa predstavlja akrile na platnu, rjuhe pa bodo na ogled od tega četrtka naprej v galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani.

Gre za dva likovna izziva, ki jih Agata Pavlovec ustvarja vzporedno. »Pri slikah na platnu so močneje izražene barve, raziskujem njihovo žarčenje, tematika je bolj ponotranjena, pri slikanju moram biti v posebnem razpoloženju. Slike zato nastajajo dlje. Vmes potrebujem nekoliko bolj sproščujoče slikanje in takrat slikam na rjuhe. Slike imenujem omadeževane rjuhe, pustim, da vsi hodijo po njih, da vse okrog slik nastane spontano. Poigravam se.«

Slike, kot pogled na svet

Tematika v obeh Agatinih značilnih likovnih pisavah je enaka že od njenega študija naprej. Včasih se dotakne angelov, drugič hudiča, čarovnic. »Zdaj se dotikam žensk, ki smo lahko čarovnice ali pa svetnice. V sami tematiki se vedno sprašujem, ali je to res, ali verjamem, da je bila neka ženska svetnica, da je tako živela, druga pa je čarovnica, zato ker religija tako uči …« Ko slika muslimanke pod burko, se sprašuje, ali so res zatirane, ker morajo v javnosti hoditi s pokritim obrazom, ali jim je povsem v redu in so zatirane zaradi česa drugega. Ukvarja se z odnosom moški – ženska. Koliko svobodne so slednje v muslimanskem svetu in v zahodni civilizaciji.

»V slikah je moj pogled na svet. O ženskah v družbi sem v osnovnošolskih letih začela razmišljati s staro mamo Marjo. Govorila mi je o letih v začetku prejšnjega stoletja, o ženski emancipaciji, o prizadevanjih žensk za enakopravnost v družbi. Včasih se mi zdi, da smo v določenih pogledih sodobne ženske miselno nazadovale od tistih iz časov moje babice. Ponavadi je na položaj žensk in njihovo »vdanost v usodo« vplivala religija, danes v sekularni družbi brez religije pa je tako razmišljanje še vedno dovolj močno. Smo torej sploh napredovali? V slikah je moj pogled na svet.«

Likovni izziv, odkrivanje zakritega

»Tehnološko sem si vedno želela, da sliko lahko gledam kot televizijo. Sediš pred njo in rečeš to je to, ob drugačni svetlobi pa v sliki najdeš spet nekaj drugega. Barvne lazure, ki jih nanašam eno čez drugo, pustim, da pronicajo in s tem zakrivajo risbo. Barve so same po sebi simbolične, posebej na slikah, kjer je bolj izrazna risba, čeprav zakrita.« Tako so njene muslimanke na slikah seveda zakrite pod burkami in na slikah barvno izstopajo od ozadja. To nas sili v razmišljanje, kdo se skriva spodaj, samomorilska napadalka ali običajna ženska. Nasprotno so izrisane ženske in moške figure, zakrite v sliki, in jih odkrivamo na drugačen način. Format? »V manjšem formatu se težje izražam, v njih čutim neko omejitev, v večjem formatu se lahko potopiš v sliko, preprosto vstopiš vanjo.«

Najprej iskrenost, sledi preživetje

»Po končani akademiji sem veliko razmišljala, ali bi slikala tudi tihožitja in sem tudi poskusila, pa nekako ni šlo. Ne znam slikati rož, zdi se mi, da ne bi bila iskrena, če bi se trudila z njimi. Pri slikarstvu je najbolj pomembno, da si iskren do sebe in svojega dela. Da delaš to, kar čutiš, in iz tega črpaš energijo, ki jo potem skozi sliko prenašaš na tistega, ki jo gleda.« Sicer za prodajo še vedno naredi kakšnega angelčka, a je ta miniatura še vedno znotraj njenega razpoznavnega sloga in tematike. »Slikarstva nikoli nisem povezovala s poslom, a ker je potrebno preživeti, sem se začela ukvarjati s scenografijo, poslikavo scen v amaterskih gledališčih. V tem uživam, vse delam sama, kot neke vrste delavec za vse, pri tem se sprostim.« Agata je na Gimnaziji Škofja Loka tudi mentorica gledališke skupine, trenutno pa sodeluje tudi v skupini za pripravo »srednjeveških dni, ki bodo junija v Škofji Loki. Njegovo delo bo predvsem v pripravi družinskega programa v nedeljo in v scenografskih elementih celotne prireditve. »Sodelovanje sem sprejela zato, ker sem bila vedno tako navezana na čarovnice, naj bodo v tistem času ali danes.« Navsezadnje pa je tudi večina razstavljenih slik na tokratni razstavi naprodaj.