Dr. Cenetu Avguštinu v spomin

V četrtek smo se na radovljiškem pokopališču poslovili od umetnostnega zgodovinarja, muzealca, konservatorja in likovnega kritika dr. Ceneta Avguština, ki je zapustil neizbrisno in globoko sled na številnih strokovnih področjih. Skorajda nemogoče je z besedami povedati, kaj je dr. Cene Avguštin bil in bo ostal v spominu vseh, ki smo imeli to čast, da smo bili njegovi sodelavci, znanci in prijatelji.

Dr. Cene Avguštin je bil rojen leta 1923 v Radovljici. Leta 1952 je diplomiral na oddelku za umetnostno zgodovino in etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Čeprav tega priznanja nikoli ni dobil, je bil med najbolj vsestransko razgledanimi umetnostnimi zgodovinarji. O tem priča širok razpon in obseg njegovega strokovnega delovanja vse od začetka petdesetih let preteklega stoletja dalje. Leta 1953 je postal prvi kustos in upravnik novoustanovljenega Mestnega muzeja v Kranju. Vzpostavil je temelje muzejstva in galerijskega življenja v Kranju. Štiri desetletja je deloval v muzeju kot njegov ravnatelj in muzejski svetovalec za umetnostno zgodovino. Intenzivno zbiranje muzejskega gradiva, priprava razstav in stalnih zbirk, sodelovanje z domačimi galerijami in muzeji, vzpostavitev kulturnih stikov z Beljakom in Innsbruckom, že to bi bilo več kot dovolj za imenitno strokovno žetev. Vendar pa je bil dr. Cene Avguštin aktiven tudi na konservatorskem in znanstvenem področju. Do sredine šestdesetih let je skrbel za organizacijo spomeniškega varstva na Gorenjskem, tudi kasneje ni izgubil stikov s konservatorsko stroko. Njegova fotografska dokumentacija je pred pozabo rešila mnogo spomenikov nepremične kulturne dediščine. Dr. Cene Avguštin je napisal vrsto tehtnih strokovnih prispevkov, sodeloval je na posvetovanjih in v uredniških odborih. V časopisih, revijah, zloženkah in katalogih objavljene likovne kritike je nemogoče prešteti. Z živo besedo, javnimi nastopi, vodstvi, rednimi predavanji za strokovno občinstvo in ljubitelje si je prizadeval večati človekovo senzibilnost za umetnost. Malokdo je vedel, da je trideset let redno predaval bolnikom Psihiatrične bolnišnice v Begunjah. Kot soutemeljitelj Kabineta slovenske fotografije je postal pionir muzejskega hranjenja in proučevanja domače fotografije. Vselej je bil na razpolago obiskovalcem muzeja in prireditev, likovnim ustvarjalcem in lastnikom likovnih del. Med službenimi obveznostmi in razdajanjem na različnih strokovnih področjih ni delal razlike.

Dragi Cene, zame si bil spoštovani mentor, izjemen strokovnjak, prijatelj in velik človek. Spomin nate je vezan samo na lepa in prijetna srečanja. Najprej v mojem otroštvu prva, neuradna, ko sem te videval po Radovljici vselej značilnega hitrega koraka, živahnega obnašanja in mladostnega videza, praviloma z nahrbtnikom, ali pa med branjem knjige na avtobusu ali vlaku. Takrat nisem mogel slutiti, kako poln je bil vsak tvoj delovni dan. Na različnih koncih sem lahko prisluhnil spoštljivim omembam tvojega velikega strokovnega znanja. Prvo uradno srečanje s tvojo živo, sproščeno in argumentirano strokovno besedo je bilo na predavanju v knjižnici kranjske gimnazije, ko si nas, dijake, dobesedno pritegnil v pripoved o likovni umetnosti. Nato vodstvo po starem mestnem jedru Radovljice za študente umetnostne zgodovine. Radovljico si imel rad. Tako kot Kranj in druga gorenjska mesta in naselja si jo poznal do zadnjega kotička. Na proučevanje naselbinskega, urbanističnega in arhitekturnega razvoja gorenjskih mest in trgov je bil vezan velik del tvojega znanstvenega opusa. In potem mentorstvo v Gorenjskem muzeju. To je bila izjemna, življenjska izkušnja. Mnogi muzealci, galeristi in likovni kritiki so mi kasneje zatrdili, kakšni sreča in prednost sta mi bili dani, ker si bil moj mentor. Dragi Cene, nikoli ti nisem tega povedal, a mislim, da si vedel, da sem te vselej upošteval kot svojega učitelja.

Dvajset let prijateljevanja. Spodbudne in blagodejne besede, katerih pomena sem se zavedal šele čez čas, veselje nad uspehi. Vem, da bi se brez tebe moja strokovna pot obrnila drugače. Napol uradni raziskovalni izleti po Sloveniji ter obiski razstav so najine stike poglobili. Vselej te je spremljal fotoaparat, s katerim si dopolnjeval svojo fotografsko dokumentacijo, ki je med umetnostnimi zgodovinarji brez dvoma največja in najbolj bogata. Osebna zavzetost, predanost, prijaznost, tovarištvo, optimizem in človeška toplina, ki si jih nosil v sebi, so bili nalezljivi. Z velikim zanimanjem si prisluhnil vsaki novi ideji ali podatku. Opazoval sem, kako so sogovorniki odhajali od tebe polni novega elana. Izžareval si vedrino in žlahtnost duha. Duhovitost in dobro voljo. O svojih skrbeh in načrtih si praviloma molčal. Nisi pa mogel skriti velike ljubezni do svoje družine. Tvoja skromnost je bila velika in ne lažna. Novico o počastitvi tvoje osemdesetletnice z zbornikom si sprejel nekako stoično, dejstva, da bo v zborniku obeležena tudi 50-letnica muzeja, si se iskreno razveselil. Seznam avtorjev, ki so sodelovali v zborniku, priča o tvojem ugledu in priljubljenosti med kolegi.

Med vodenjem muzeja si postal pobudnik sklenjene galerijske dejavnosti v Kranju. Sodeloval si tudi pri razstavah v drugih galerijah in razstaviščih. Znal si se vživeti v likovno delo in prizadevanja posameznega likovnika. Včasih se mi je zdelo, da tako kot v ljudeh tudi v likovni umetnosti iščeš samo svetle in pozitivne strani, samo lepo in dobro. Brez tvoje tople, tekoče, žlahtne in pravične besede bodo odprtja razstav odslej nekam prazna. Na mnoge domače likovnike, ki si jih spremljal, si bil ponosen. Kot likovni kritik si potoval po vsej Sloveniji. Ko sem se tudi sam podal po podobnih poteh, so me likovniki in galerijski delavci redno spraševali, kako si, in ti pošiljali pozdrave. Tudi do tistih, ki te niso nikoli osebno srečali, je segel tvoj sloves.

Po odhodu v pokoj leta 1990 nisi prekinil s pronicljivim in nesebičnim strokovnim delovanjem, v katerem si prej kot delo videl poslanstvo. Vselej si priskočil na pomoč s strokovnimi nasveti, besedilom za katalog ali zloženko, strokovno oceno ali članstvom v žiriji. Pripravljal si razprave o urbanističnemu razvoju srednjeveških mest na Slovenskem. Doktorat o urbanistični in arhitekturni podobi Kranja na poti skozi čas si opremil z novimi dognanji in bogatim fotografskim gradivom ter izdal pod naslovom »Kranj – Naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja« pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1999. Znal si se vživeti v razvoj mesta ali drugih naselbin, nanje si gledal kot na žive organizme, ki med branjem tvojih strokovnih besedil dobesedno rastejo pred našimi očmi. V znanstvenih pregledih bo tvoje ime ostalo neločljivo povezano s raziskavami razvoja gorenjskih mest in trgov, ki si jih vključil na srednjeevropski umetnostni zemljevid, prav tako s preučevanjem meščanskega in kmečkega stavbarstva ter sodobnih likovnih ustvarjalcev. Vsi, ki smo bili lahko del tvojega delovno intenzivnega življenja, pa se te bomo spominjali z veliko hvaležnostjo.