Spomini Vrbancovega Janeza

Tako so živeli (4)

»Čeprav sem bil daleč stran od doma, je bila v meni ljubezen do narave še zmeraj zelo živa. Ker je imel mojster precej sadnega drevja, sem ga kar sam prosil, ali lahko pomagam obirati jabolka, seveda je privolil, jeseni pa sem stisnil več sto litrov mošta. Moram reči, da smo živeli tako, kot bi bili na stotine kilometrov stran od vojnih središč. Le novice, ki so občasno prihajale od doma, so mi dale vedeti, da se drugi nimajo tako lepo, kot sem se imel jaz, je svojo pripoved zaokrožil moj sogovornik.«

Janez je že včasih sodil med tiste navihane in prijazne fante, ki so radi rekli kakšno hecno, a bolj za šalo kot zares. Tako je nekoč sedel s še nekim drugim Slovencem v gostilni, ko je za sosednjo mizo opazil vojake v družbi neke ženske, ki ni bila prav nič prijetna na pogled. Beseda da besedo in Janez reče dovolj na glas, misleč, da ga v nemško govorečem okolju ne bo nihče razumel, da bi vojaki lahko našli kakšno lepšo in ne tako, ki je dobra le zato, da v koruzi straši vrane.

»Takrat pa ženska vstane, se brez besed nameri k moji mizi, mi prisoli eno krepko okoli ušes, in se nato spet brez besed vrne nazaj k vojakom. Kaj sem hotel, malo mi je bilo nerodno, »kazen« sem mirno sprejel, saj sem jo zaslužil,« se še po toliko letih brez zadrege posuje s pepelom Janez.

Med vojno, ko so bili moški v glavnem vsi na fronti, so se številna dekleta doma dolgočasila. In kot je potem dodal, je bilo deklet in vdov, ki so se rade nasmehnile tudi postavnemu Slovencu, kar nekaj …

Žal pa se je brezskrbno življenje končalo aprila 1943. Vpoklicali so ga v vojsko, ki jo je služil v Stuttgartu, nekaj mesecev pa celo v Franciji. Vendar so ga od tam kmalu poslali nazaj, ker so se bali, da bi ušel k francoskim partizanom.

»Hoteli so nas natrenirati vzdržljivosti, ki bi jo potrebovali na fronti. Dvakrat na mesec smo vadili streljanje na strelišču, ki je bilo od kasarne oddaljeno več kilometrov. S seboj smo vlačili zaboje s strelivom in lesene tarče, v katere smo streljali. Največkrat smo morali pot, z bremenom na hrbtu, tudi preteči, kar je bilo morilsko. Med tekom so sprožili tudi alarm za sovražne avione. Vsak je moral najti primeren prostor za skrivališče in to z drsenjem po trebuhu. Najhuje je bilo, ko smo morali pri tem natakniti še »gasmaske«, zgodilo se je celo, da smo morali pod njimi prepevati. Če oficirji petja niso slišali, smo morali iti v akcijo še enkrat. Ob koncu treninga smo popadali kot muhe, številni napora sploh niso vzdržali. Kdor pa je zbral dovolj točk za normo, se je lahko nazaj v vojašnico odpeljal s tramvajem in imel potem prosto popoldne.«

Kljub vsemu pa je Janez cenil red, ki je vladal v kasarni. Disciplina je bila »zakon«, a kljub vsemu so imeli vojaki dovolj prostega časa, da se niso povsem izčrpali. Kasarno so lahko zapuščali brez dovoljenja, s seboj so morali imeti le vojaško knjižico. Kadar je kdo dobil na obisk dekle (morala je biti Nemka), je lahko zunaj kasarne tudi prespal.

»Ko sem po vojni služil vojsko v naši JLA, sem jim nekoč tudi povedal, da njihova disciplina ni kaj prida, hehe. V nemški vojski nam nihče ni prepovedoval govoriti slovensko, še več. Nekoč je imel komandant rojstni dan in je poslal po nas, Slovence, da smo mu zapeli slovensko pesem. V naši četi smo imeli dva iz Kamnika. Eden je bil že nekaj pri partizanih, drugi pa je imel smolo, da ga je v roke dobil gestapo in so ga zelo grobo zasliševali. Prvi je bil velik dobrovoljček, imeli smo ga za četnega klovna, skratka, vsi so ga imeli radi. Nekoč pa naredi galamo, češ da so mu ukradli uro. Vse smo preiskali, nazadnje smo jo dobili pri njem. Kazen je bila »boleča«: zvečer so mu vrgli čez glavo odejo in jih je pošteno dobil …«

Potem se je zgodilo tisto, česar so se najbolj bali. Potrebno je bilo oditi na fronto.

Janez je pristal v Rusiji, v nekem naselju, imenovanem »Stanislavček«. Z drugimi vojaki je stanoval v zasebnih hišah, njega so nastanili pri dveh ženskah, materi in hčerki. Hči je čez dan delala v tovarni, njen brat pa je bil pri partizanih.

»S kameradom sva spala v veži, na slami, ki pa sva jo vsak dan zamenjala. Uporabljali smo jo tudi za kurjavo, saj drv nismo imeli. Neke noči nas pokličejo na raport, morali bi oditi na fronto. Kapetan je klical posamezne vojake, le mene je zgrešil. Ko me ob ponovnem preverjanju vpraša, kje imam opremo, mu povem, da sem brez nje, saj me prvič ni klical. To drobno naključje mi je pravzaprav rešilo življenje, saj nas je iz celega bataljona ostalo živih le osem: sami štabni delavci in jaz …« (Se nadaljuje)