Od sladkega h kislemu

O, ja. Oblast je sladka. Ampak samo toliko časa, dokler ne zaškriplje. Drži, nekaj časa se še da »blefirati« in se skrivati ter sklicevati se na napake predhodne vlade. Ko vladni predsednik ne dobi več nadomestka za izgubljenega ministra, pa se začne sladkost sprevračati v kislost.

Prav to se zdaj dogaja našemu milemu vladnemu predsedniku Borutu Pahorju. Očitno nihče noče sesti v fotelj kmetijskega ministrstva, ki ga je tako neslavno spraznil »samokritični« dozdajšnji minister Milan Pogačnik.

Najprej je vladni predsednik Borut Pahor skušal izpraznjeni fotelj kmetov, veterinarjev in gozdarjev, če se izrazim skrajno ironično, podtakniti strankarskemu kolegu in kočevskemu županu Janku Vebru. A iz te moke ni bilo kruha. Janko Veber je ponujeno očitno dobro prespal in pretehtal ter prišel do spoznanja, da bi prevzem enega najkritičnejših vladnih resorjev uničil njegove prihodnje politične ambicije. In je pustil šefa na cedilu.

Naslednja žrtev je bil politično mladoletni Henrik Gjerkeš, sicer aktualni minister za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, ki prihaja iz stranke DeSUS in se ga bojda rad naceja in veseljači po beznicah. Pri čemer moram opozoriti, da so informacije dostopne na internetu in vsaj z moje strani nepreverjene. Zato jih, lepo prosim, vzemite z rezervo.

Vendar. Naj bo z zasebno razposajenostjo Henrika Gjerkeša tako ali drugače, se nagibam k presoji, da je bil mesto dvojnega ministra prisiljen sprejeti. Začasno ali ne začasno, za štirinajst dni ali za dlje, sploh ni pomembno. Pomembneje je dejstvo, da je kmetijsko ministrstvo tako zelo resen in za nacionalni interes pomemben resor, da ga na noben način ne bi smel voditi politični »pigzigmar«, pri čemer se karakteristika nanaša le na njegov predšolski politični status.

Je pa res, da je mogoče pogledati na zadevico tudi iz drugega zornega kota. Iz tega zornega kota je videti nepomembno ministrstvo za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Po mojem mnenju je to ministrstvo – in problematika znotraj resorja – enakovredno drugim vladnim resorjem, zastran česar ga je potrebno jemati politično resno in, se razume, enakovredno. Kar se vladnega predsednika Boruta Pahorja tiče, je na tem izpitu padel in se bo znanja za popravni izpit težko naknadno »napiflal«.

Skratka. Predsednik vlade Borut Pahor je na politični natezalnici in verjamem, da je zadeva boleča. Tudi zaradi težav in pomislekov v zvezi z generalno državno tožilko Barbaro Brezigar in njenim »rabljem« Alešem Zalarjem, ministrom za pravosodje. Verjamem, da bi se Borut Pahor z največjim političnim užitkom odkrižal Barbare Brezigar, če bi si drznil na njeno mesto ustoličiti, recimo, vodjo specializiranega oddelka Branko Zobec Hrastar. A bi s tem nastalo situacijo samo poslabšal.

Iz povedanega sledi: a.) razmere v vladi so kaotične; b.) posamezniki, ki bi bili dorasli nastali kadrovski krizi, se sodelovanja z aktualno vlado branijo; c.) za Slovenijo najboljša izhodna strategija je odstop vlade in razpis predčasnih državnozborskih volitev.