Strokovno, leposlovno in avtorsko delo ter plagiat
Bliža se konec šolskega leta in zato bi rad kaj malega doprinesel k vedenju tako maturantov kot tudi študentov pri pisanju esejev ali diplomskih nalog in tudi mladim in malo manj mladim raziskovalcem, kjer je dobršen del njihovega umovanja tudi avtorski.Zadnji dve leti imam takšno delo iz naslova Evropskega socialnega sklada, da moram po službeni dolžnosti preverjati, ocenjevati, sprejemati ali zavračati projekte z različnih področij izobraževanja ali znanosti. In če tega ne bi izkustveno preveril, ne bi nikoli vedel niti verjel, da na primer 95 odstotkov slovenskih doktorjev znanosti s fakultet ne ve, kaj je avtorsko delo. Prav tako je mnogo javnih uradnikov, ocenjevalcev, ki imajo s tem opravka, na tem področju golih in bosih. Ti o avtorskem delu vedo celo še manj.
Značilno je na primer, da recimo umetniki vedo, kaj je avtorsko delo, plagiat seveda izkoristijo, če je to le mogoče prikriti, in se potuhnejo, ne vedo pa nič o strokovnem delu. (Tu so seveda mišljena zlasti dela kot nekakšna pisna ubeseditev).
Na drugi strani pa strokovnjaki, univerzitetni profesorji ali državni uradniki zelo dobro in natančno poznajo sestavo in elemente strokovnega dela, ko pa je govora o avtorstvu, se pa pri njih dodobra zatakne. In tako se po službeni dolžnosti vsak dan trudim in po telefonu ali e-pošti razlagam, svetujem, opozarjam, zavračam in podobno ravnam v zvezi z omenjenimi umotvori.
Naj bom kratek in jedrnat. Strokovno delo je delo, kjer je običajno (v strokovnih revijah) določena velikost in vrsta pisave za posamezne elemente članka, razmik med vrsticami, širina robov in seveda način citiranja virov. O strokovni primernosti vsebine odloča urednik, in to je vse. Del strokovne javnosti potem članek kritizira, del ga hvali, ampak to je poglavje zase. Gre za tako imenovano mehko tvarino, o kateri imajo vsake »oči svoje malarja«. Na področju avtorskih del pa je stvar malce kompleksnejša (čeprav v resnici ni). Doživel sem na primer že, da je neka javna uradnica zavračala delo avtorja, ki je pisal o Newtonovi mehaniki, se mimogrede obregnil še ob Einsteinovo specialno relativnostno teorijo in v nadaljevanju »poglobljeno« razmišljal o temni snovi in temni energiji v vesolju (ta hip najbolj modni temi med astrofiziki). Skratka nekoliko humorno rečeno, hotel je zasačiti samega gospoda Boga pri njegovih najintimnejših dejavnostih, ki še niso povsem zrele za javno predstavitev in uporabo. Bistvo tega razdelka pa je, da je ta javna uslužbenka avtorstvo oporekala zato, ker ji je bistroumni »preudarek« in nekaj malega zgodovinskega spomina govorilo, da sicer spoštovani gospod doktor znanosti pač ne more biti avtor članka zgolj zato, ker ji je iz kamrice nekje v malih možganih, v katerih se je drenjalo nič koliko malovrednih spominov, zaudarjalo, da so gospodje znanstveniki, o katerih piše ta »kao« avtor, že dalj časa pokojni, sir Isac Newton celo natanko 283 let.
Resnica je drugačna. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah natančno opredeljuje v svojem petem členu, kaj je avtorsko delo.
Recimo, da nekdo napiše na zid grafit: »Kdor to bere, je osel.« Kako bi to opredelili? Takole.
Besedilo samo ni avtorsko delo, to je nekakšno ponarodelo reklo, katerega avtor ni znan. Pač pa je avtorsko delo zato, ker je napisano na svojstven avtorski način.
Vzemimo literaturo: nekdo »prepesni« Prešernovo Vrbo v vzemimo: »O »štala«, hlev domači, domovina, kjer z bratci često sem napil se vina …,« je to avtorsko delo, z literarno teoretskega vidika pa zgolj neokusen plagiat, ki celo pivski druščini dokaj hitro presede.
Nazadnje naj omenim še glavobole uradnikov pri določanju avtorskih pol. Avtorska pola je šestnajst strani ali trideset tisoč znakov skupaj s presledki. So pa nekateri uradniki toliko suvereni v oceni čez palec, da znajo šteti zgolj strani. Če pa je pisava majhna ali če gre za programersko kodo, je pa to že višja, infinitezimalna matematika, v kateri je med poljubno majhnima členoma še natanko neskončno členov in ne zgolj množica naravnih števil in posebnega števila nič.
Marjan Čufer