Iz statike v gibanje

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / četrtek, 1. april 2010 / 06:00

Tisti, ki smo si med zimo omislili statično kolesarjenje, z zanimanjem čakamo, ali se bo kaj "poznalo" na pravem kolesu na cesti.

Kaj naj bi se poznalo? Bodo prvi kilometri na pravem kolesu in na pravi cesti kaj lahkotnejši? Me bo spet vse bolelo po prvih nekaj vožnjah? No, ali je kaj razlike? Taka in podobna vprašanja sem zastavil vsakomur, ki sem ga srečal in sem vedel, da je pozimi zganjal statiko, zdaj pa je že prekolesaril nekaj krepkih kilometrov na cesti - v vetru - na kolesu, ki se premika. Vsi odgovori so bili enaki: Ej, tole se pa res pozna! Pozna se, pozna. Občutek imam, da je že junij ali pa julij, ne pa marec. Takole lepo, dobro in hitro se peljem ponavadi tam nekje sredi sezone, junija, julija. Ej, letos, ko sem začel zunaj kolesariti, me niso boleli ne rit, ne noge, ne roke, ne vrat, ne hrbet, nič! Po moje bo tole moja najboljša sezona. Spomladansko kolesarjenje je končno lahkotnejše. Še kratki dresi pridejo na vrsto, pa bom letel kot raketa! Ni mi žal, da sem dal šestdeset evrov za statiko. Prihodnjo zimo bom hodil vsaj dvakrat na teden – kaže, da se me je statika prijela. Vsako pomlad me je prvih petsto kilometrov vse bolelo, pa tudi če sem smučal, tekel, hodil po hribih ... letos nič ...

Ne pretiravam, ampak taki so bili odgovori, ki sem si jih zapomnil. Ne morem se spomniti, da bi kdo dejal, da ne čuti razlike, da je enako, kot da bi tekel ali smučal ali plaval. Nihče ni rekel, da ga ravno tako po prvih kilometrih vse boli. Verjetno boste rekli, da je to normalno. Da, normalno je, saj je statično kolesarjenje tudi kolesarjenje, čeprav ne prideš nikamor. In vendar tako vrsto zimskega športa še vedno zganja premalo tistih, ki se radi vozijo s kolesom v nezimskem času. Mogoče delam krivico tistim najbolj "razgledanim", da ne rečem pametnim, ki hodijo na statično kolesarjenje celo sezono. Poznam primer, ki me je sicer zelo navdušil, vendar še nisem na tej stopnji rekreativca. Primer, ko je take vrste kolesarjenja zelo dobrodošlo spomladi kot dodatek običajnemu kolesarjenju. Kakšen dodatek? Razlaga je taka, da je pomlad čisto preveč muhasta, da bi se ji pošten kolesar rekreativec prilagajal. Dopoldne, ko smo v službi, sije sonce, takoj ko zapustimo mašine, pa se ulije dež. In tako se dogaja vse do Franje. Nekateri so temu naredili konec tako, da so svojo statično sezono podaljšali vse do poletnih dni. Iznajdljivo, pametno, koristno, bi rekel.

Gorenjski glas je imel celo zimo kar dve skupini statičnih kolesarjev v Rekreacijskem centru Vogu v Besnici. Trideset nas je vadilo vsako sredo in petek. Sezono kolesarjenja pod streho smo končali prejšnji petek. Na zaključku smo se zbrali vsi, ki se bomo videvali tudi na cestah. Zato vsem kolesarjem želim lepe in srečno prekolesarjene kilometre. Tistim, ki pa boste še naprej statično kolesarili, pa bom verjetno malo zavidal, sploh v deževnih dnevih ali pa vse do zime, ko se snidemo spet ... na kolesih, ki se ne premikajo.