Spomini Vrbancovega Janeza

Tako so živeli (3)

»Takoj po zasedbi Jugoslavije je bilo še kar mirno. Potem so najprej začeli seliti študirane ljudi. V Poljanah smo se na hitro poslovili od učitelja Gostinčarja in župnika Matevža Tavčarja. Oba sta se po vojni vrnila iz Srbije. Selili pa so tudi duševno prizadete ljudi, vendar je bila ta akcija, kolikor se spomnim, izvedena samo enkrat. Mihačevo Lucijo še zelo dobro pomnim. Ko so prišli ponjo, jim je rekla ˝Dons ne šla, jutar šla˝ in je - odšla domov. Tako je vojsko preživela, tisti, ki pa so bili odpeljani, se pa niso nikdar več vrnili.«

»Pravzaprav bom imel o sebi največ povedati,« pravi Janez in potem hudomušno doda: »Ves čas sem bil zraven, zato bom ja vedel, kaj vse se je dogajalo.«

V spominih sva se vrnila nazaj, v otroštvo. Rodil se je takrat, ko pri hiši ni bilo več stiske in pomanjkanja. Vsi so ga imeli radi. Še zmeraj se živo spominja dogodka, star je bil tri leta:

»Dali so me spat in zahtevali, da na glas molim, a jaz tega nisem hotel. Oče je bil jezen, mama žalostna, jaz pa trmast, da bolj nisem mogel biti. Spominjam se, da je oče robantil, da bi me bilo treba pretepsti, a od tega ga je odvračal strah, da ne bi še jaz dobil božjasti, kot je to doletelo prvega brata. Pozneje, ko sem se tega dogodka spominjal, sem si po tihem rekel, da moram imeti v nebesih kakšnega zaščitnika, ki mi v odločujočih trenutkih stoji ob strani.«

Pri petih letih se je domislil nove vragolije. Bratovo nogo je med kosilom privezal ob mizo. Mislil je, da ga bo samo malo cuknilo, ko bo vstal, a se je zgodilo nekaj veliko hujšega. Brat je v eni roki držal kos kruha, v drugi pa nož, da bi ga odrezal. Ker ga je vrv zadržala, je z vso težo padel po tleh. Bil je pravi čudež, da se ni nabodel na nož. Janez zaradi tega dogodka tepen sicer ni bil, kaj preveč pa ga tudi niso hvalili.

Da je bil v resnici zelo trmast otrok, je dokazal še enkrat: takrat, ko je šel v šolo. Mama je za kosilo skuhala štruklje in prej, preden so bili kuhani, jih je hotel jesti. Ker ni dosegel svojega, je pograbil torbo in jo mahnil od doma, čeprav bi dal za štruklje vse na svetu, ker jih je imel tako rad.

Pri trinajstih letih se je začel pri bratu učiti čevljarstva. Po učni dobi pa je imel na voljo še štiri leta, ki jih je izkoristil za »lumpanje«.

»Žal pa se je leta 1941 začela druga svetovna vojna. Septembra sem dobil poziv, da moram iti na delo v Nemčijo. Verjemi, prav nič me ni mikalo iti v neznano, a se je pozneje izkazalo, da je bila to vseeno pametna odločitev,« pripoveduje Janez.

»Iz Slovenije nas je krenilo proti Koroški kar dvesto čevljarjev. S še nekaterimi drugimi sem potem ostal v Volesbergu. Spominjam se, kako je k meni pristopil nek manjši bolj obilen mojster, nekaj časa si me je ogledoval, potem pa me je vprašal, ali sem čevlje, ki sem jih imel obute, sam naredil. Prikimal sem mu, on pa mi je pomignil, naj grem z njim. Bil sem zelo zadovoljen, ker je govoril tudi slovensko. Izkoristil sem priložnost in ga prosil, če lahko vzameva še Pavlinovcovega Jožeta. Mojster je bil po rodu iz Maribora, oženjen pa je bil z Nemko. Do mene je bil dober, čeprav je druge pogosto goljufal. Čevlji, ki smo jih delali, so bili zanič. Ljudje so mu prinašali nakaznice za material, on pa je zmeraj izbral najslabšega, razliko pa stlačil v svoj žep. Za podlogo smo uporabljali stare rjuhe. Gojil je tudi zajce in koze. Kože teh živali smo ustrojili in iz njih naredili čevlje. Iz usnja, ki je bilo kupljeno na karte, pa smo izdelovali čevlje višjega ranga, ki smo jih potem tudi veliko draže prodajali. Enkrat mi je bilo goljufanja zadosti, pa sem mu namignil, da ni lepo, kar dela. Hitro me je utišal, rekoč, da se bom lahko po svoje repenčil tedaj, ko bom tudi sam svoj mojster. Naj še to povem, da smo zato, da je bil čevelj na zunaj videti bolj nobel, od zadaj podložili z žakljevino, ki smo jo zlepili skupaj. Ni mi bilo prav, a me je utišal s trditvijo, da itak vsak sodi čevelj po zunanjosti in ne po čem drugem.«

Janez je za plačilo prejemal 20 mark na teden, za božič pa je dobil teden dni dopusta. Enkrat na leto je mojster njega in Jožeta peljal v hribe za dva dni, a ko se je delalo, se je delalo po deset ur na dan, ob petkih pa so delavci dobili prosto in so do ponedeljka lahko počeli, kar so hoteli.

»Čeprav sem bil daleč stran od doma, pa je bila v meni ljubezen do narave še zmeraj zelo živa. Ker je imel mojster precej sadnega drevja, sem ga kar sam prosil, če lahko pomagam obirati jabolka, seveda je privolil, jeseni pa sem stisnil več sto litrov mošta. Moram reči, da smo živeli tako, kot bi bili na stotine kilometrov stran od vojnih središč. Le novice, ki so občasno prihajale od doma, so mi dale vedeti, da se drugi nimajo tako lepo, kot sem se imel jaz, je svojo pripoved zaokrožil moj sogovornik.« (Se nadaljuje)