Na cvetno nedeljo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 27. marec 2010 / 06:00

Se še spominjate, kako je bilo na cvetno nedeljo leta 1941? Večina se seveda ne, nekateri pač. Tako mi je mama prav te dni povedala, kako so se tisto nedeljo odpravili k maši in vsak je nesel svojo butaro. Pa jim pride nasproti sorodnik in reče: Otroci, kar nazaj domov pojdite, vojna je! Tisto jutro so nemška letala bombardirala Beograd, a ljudje tega še vedeli niso, po hišah ni bilo niti radijskih sprejemnikov, kaj šele drugih pridobitev informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki jih poznamo in množično uporabljamo danes. Tudi vojaki, ki so bili vkopani na obeh straneh državne meje, ta pa je potekala tik nad Žirmi, v tistem trenutku najbrž niso prav dobro vedeli, kaj se dogaja … Zakaj to sploh pripovedujem? Samo zato, da poudarim, kako lepo je živeti v miru in v miru nesti na cvetno nedeljo butare k žegnu, kdor to želi. Živimo torej v miru in svobodi, a tega se morda niti prav ne zavedamo in ne cenimo?

Sicer pa tudi razlogov za nezadovoljstvo ne zmanjka. V prejšnjem režimu so bila nasprotja med nami potlačena in zdelo se je, kot da jih ni. V demokraciji so izbruhnila na dan z vso silo in včasih jih komaj obvladujemo. Razjezile so nas nepravičnosti v lastninjenju in iz tega izhajajoče tajkunske zgodbe, zadnji čas je v znamenju številnih afer, za katerimi so skrite tajne oziroma neformalne »mreže« in v njih nevarne pajkove glave. Tako ni čudno, da si nekateri želijo odrešenika, posameznika oziroma politično opcijo, ki bi rešila te probleme. Tudi politik(i) bi se našli, ki bi z veseljem prišli na ulice in trge, kjer bi zborovali in protestirali ogorčeni državljani in domnevnemu odrešeniku vpili »hozana« …

Recimo raje še katero o Odrešeniku z veliko začetnico, ki je na prvo cvetno nedeljo na oslu prijezdil v Jeruzalem. Če bi hotel to dejanje ponoviti danes v dolini šentflorjanski, bi imel velike težave. Pa ne zato, ker bi v teh krajih le težko našel kakega osla (kosmatega in z dolgimi ušesi, golokožnih je na pretek). Zapisano je, kako je do osla prišel Jezus. Svojima učencema je naročil: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Takoj ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedel noben človek. Odvežita ga in pripeljita. In če vama kdo reče: 'Zakaj to delata?' recita: 'Gospod ga potrebuje in ga bo takoj poslal nazaj sem.'« (Mr 11, 2-3) Zdaj pa pomislimo, kako bi bilo s takim naročilom danes. Osla, ki je bil takrat običajno transportno sredstvo brez težav nadomestimo z danes običajnim – z avtomobilom. Avtomobile, v katerih »še nikoli ni sedel noben človek«, torej deviško nove, pa najdemo le v avtomobilskih salonih. A ne predstavljam si lastnika takega salona, ki bi dvema kosmatincema v čudnih oblačilih dovolil iz salona odpeljati čisto novo limuzino na njuno besedo, da jo njun »Gospod« potrebuje in da jo bodo po uporabi vrnili … No, tudi to bi mogoče šlo, če bi se dotični gospod in njegova sodelavca pri prodajalcu oglasili že prej in mu predlagali poslovno sodelovanje, češ da je njihova misija odrešilna, da bo zbudila silno pozornost in bo enake pozornosti deležne tudi njegov sponzorski avto! To bi najbrž šlo.

Na naslednjo težavo pa bi naleteli, če bi si hoteli predstavljati, kdo je danes pri nas osebnost, ki bi se, denimo, s takšnim »luksuzom« pripeljala z Bleda ali Brda pri Kranju v Ljubljano, ob vsej Celovški cesti pa bi ga pričakala (prostovoljno ali na ukaz) silna množica ljudi, pogrinjala po cesti svoja oblačila, ga zasipala s cvetjem in oljčnimi vejami in vzklikala »hozana«. Zadnji, ki je bil deležen take časti, je bil Tito. Danes takega nimamo – in bolje, da ga nimamo. Probleme moramo rešiti po poti pravne države in ne ulicah in trgih …