Na cvetno nedeljo

Se še spominjate, kako je bilo na cvetno nedeljo leta 1941? Večina se seveda ne, nekateri pač. Tako mi je mama prav te dni povedala, kako so se tisto nedeljo odpravili k maši in vsak je nesel svojo butaro. Pa jim pride nasproti sorodnik in reče: Otroci, kar nazaj domov pojdite, vojna je! Tisto jutro so nemška letala bombardirala Beograd, a ljudje tega še vedeli niso, po hišah ni bilo niti radijskih sprejemnikov, kaj šele drugih pridobitev informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki jih poznamo in množično uporabljamo danes. Tudi vojaki, ki so bili vkopani na obeh straneh državne meje, ta pa je potekala tik nad Žirmi, v tistem trenutku najbrž niso prav dobro vedeli, kaj se dogaja … Zakaj to sploh pripovedujem? Samo zato, da poudarim, kako lepo je živeti v miru in v miru nesti na cvetno nedeljo butare k žegnu, kdor to želi. Živimo torej v miru in svobodi, a tega se morda niti prav ne zavedamo in ne cenimo?

Sicer pa tudi razlogov za nezadovoljstvo ne zmanjka. V prejšnjem režimu so bila nasprotja med nami potlačena in zdelo se je, kot da jih ni. V demokraciji so izbruhnila na dan z vso silo in včasih jih komaj obvladujemo. Razjezile so nas nepravičnosti v lastninjenju in iz tega izhajajoče tajkunske zgodbe, zadnji čas je v znamenju številnih afer, za katerimi so skrite tajne oziroma neformalne »mreže« in v njih nevarne pajkove glave. Tako ni čudno, da si nekateri želijo odrešenika, posameznika oziroma politično opcijo, ki bi rešila te probleme. Tudi politik(i) bi se našli, ki bi z veseljem prišli na ulice in trge, kjer bi zborovali in protestirali ogorčeni državljani in domnevnemu odrešeniku vpili »hozana« …

Recimo raje še katero o Odrešeniku z veliko začetnico, ki je na prvo cvetno nedeljo na oslu prijezdil v Jeruzalem. Če bi hotel to dejanje ponoviti danes v dolini šentflorjanski, bi imel velike težave. Pa ne zato, ker bi v teh krajih le težko našel kakega osla (kosmatega in z dolgimi ušesi, golokožnih je na pretek). Zapisano je, kako je do osla prišel Jezus. Svojima učencema je naročil: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Takoj ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedel noben človek. Odvežita ga in pripeljita. In če vama kdo reče: 'Zakaj to delata?' recita: 'Gospod ga potrebuje in ga bo takoj poslal nazaj sem.'« (Mr 11, 2-3) Zdaj pa pomislimo, kako bi bilo s takim naročilom danes. Osla, ki je bil takrat običajno transportno sredstvo brez težav nadomestimo z danes običajnim – z avtomobilom. Avtomobile, v katerih »še nikoli ni sedel noben človek«, torej deviško nove, pa najdemo le v avtomobilskih salonih. A ne predstavljam si lastnika takega salona, ki bi dvema kosmatincema v čudnih oblačilih dovolil iz salona odpeljati čisto novo limuzino na njuno besedo, da jo njun »Gospod« potrebuje in da jo bodo po uporabi vrnili … No, tudi to bi mogoče šlo, če bi se dotični gospod in njegova sodelavca pri prodajalcu oglasili že prej in mu predlagali poslovno sodelovanje, češ da je njihova misija odrešilna, da bo zbudila silno pozornost in bo enake pozornosti deležne tudi njegov sponzorski avto! To bi najbrž šlo.

Na naslednjo težavo pa bi naleteli, če bi si hoteli predstavljati, kdo je danes pri nas osebnost, ki bi se, denimo, s takšnim »luksuzom« pripeljala z Bleda ali Brda pri Kranju v Ljubljano, ob vsej Celovški cesti pa bi ga pričakala (prostovoljno ali na ukaz) silna množica ljudi, pogrinjala po cesti svoja oblačila, ga zasipala s cvetjem in oljčnimi vejami in vzklikala »hozana«. Zadnji, ki je bil deležen take časti, je bil Tito. Danes takega nimamo – in bolje, da ga nimamo. Probleme moramo rešiti po poti pravne države in ne ulicah in trgih …

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Prosti čas / torek, 23. oktober 2007 / 07:00

Najraje je molzla krave

Kmetija je bila zame zares lepa izkušnja, škoda le, da sem jo morala zapustiti že po dveh tednih, priznava Magda Grošelj iz Domžal.

Objavljeno na isti dan


Kranjska Gora / četrtek, 29. februar 2024 / 15:14

Skrb za vojaško in tehniško dediščino

Pred nedavnim so ustanovili Društvo za raziskovanje in proučevanje vojaške in tehniške dediščine Vršič s sedežem v Kranjski Gori.

Železniki / četrtek, 29. februar 2024 / 15:13

Slikarska razstava Franca Ranta

Železniki – Muzejsko druš­tvo Železniki vabi na odprtje slikarske razstave Franca Ranta z naslovom Iskanja, ki jo bodo v galeriji Muzeja Železniki odprli v petek, 1. marca, ob 18. uri. Razstava bo...

Slovenija / četrtek, 29. februar 2024 / 15:12

Prikrajšani za socialne veščine

Novela zakona o osnovni šoli prinaša novosti tudi na področju izobraževanja na domu. Kot pojasnjujejo na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, s tem želijo zagotoviti enakovreden izobrazbeni standar...

Razvedrilo / četrtek, 29. februar 2024 / 15:08

Kdor pleše rad, ostane mlad

Kulturni dom Joža Ažmana v Bohinjski Bistrici je gostil 13. folklorni večer članov folklornih skupin KUD Triglav Srednja vas v Bohinju, ki so ga tokrat naslovili Kdor pleše rad, ostane mlad. Skozi ple...

Medvode / četrtek, 29. februar 2024 / 15:07

Pravljična urica s Teto Zimo

Medvode – Svoje talente in znanja so združile tri aktivne članice društva JaReM in skupaj ustvarile otroško slikanico Teta Zima. Besedilo je prispevala sociologinja Anamarija Meglič, diplomirana il...