Gladiatorstvo

Besedilo: Tadeja Brankovič Likozar
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Šport. Vrhunski šport. Vsako sezono, vsako leto bolj kruto. Pa ne samo na račun treninga, tekem, večjega odrekanja, temveč tudi glede na okoliščine, ki se pojavljajo v športu. Šele po večletnem boju v vrhunskem športu, štirih nastopih na olimpijskih igrah, enajstih nastopih na svetovnih prvenstvih, sem spoznala, da rek »Šport je velik biznis« drži kot pribito. Vse prevečkrat se dogaja, da smo športniki samo figure, s katerimi upravljajo nadrejeni in nenazadnje denar. Pa ne mislim tukaj na trenerje, na ljudi, ki so najbližje športniku, ampak na gospode, ki jih mi, športniki, velikokrat sploh ne poznamo. Tudi pravkar končane olimpijske igre dokazujejo, da športniki niso vedno na prvem mestu. Pa vendar smo mi tisti, ki tekmujemo in delamo »biznis«. Najbolj pereče je vse prevečkrat dejstvo, da se o tem, kje, kako, na kakšen način bomo tekmovali, odločajo ljudje, ki sploh ne vedo, kaj je šport z veliko začetnico, niti sami niso bili nikoli športniki.

Zakaj je potrebno, da se organizator ponaša s tem, da ima najhitrejšo sankaško progo, da je to najtežji smuk sezone? Kaj imajo od tega organizatorji? Strinjam se, da vedno zmaga najboljši. Vendar ali je zmagal na način, kjer se je tudi sam dobro počutil? Se je počutil tudi varnega? Velikokrat so rezultat poškodovani športniki. Razumljivo je, da so v športu tudi poškodbe. To je sestavni del. Žalostno in nedopustno pa je to, da se športnik poškoduje zaradi malomarnosti in ambicij organizatorja. Je to pohvala, da gledalci gledajo grozljive padce, je to dobra reklama za podmladek, za mlade, ki si želijo postati vrhunski športniki?

Šport postaja z vsakim dnem bolj krut. Vsaka sezona postavlja meje zmogljivosti naprej. Danes šport niso samo trening in tekme, temveč še masaže, psihologi, terapevti, trenerji, sponzorji, analize, jok, smeh, odsotnost od doma, poškodbe, sestanki … Vsaka tekma je samo smetana na torti. Vse, kar je skrito, je še bolj naporno kot tekma. Človek mora živeti za šport. To je dejstvo. Potrebno je preliti ogromno znoja in se marsičemu odpovedati. Športniki smo gladiatorji. Nenazadnje pa z nami upravljajo drugi. Ko si dober, te nosijo, ko ti ne gre, te pohodijo.

Vsako leto je tekem več, vse skupaj je bolj naporno, turneje se menjajo po vsem svetu. Je to dobro za športnike? Še zdaleč ne. Tako lahko vidimo, da zaradi večjega števila tekem športniki posegajo vse več po prepovedanih substancah. Važno je, da je veliko tekem, da se posel dela, da se sponzorji vidijo. Zavedam se, da brez sponzorjev tekem ni, a vseeno bi se lahko našla pot. Na športnike ne pomislijo, ko planirajo tekme, koliko bo časovne razlike med posameznimi tekmami, kako se bodo prilagodili, trenirali ... Važen je prenos tekme po TV, čeprav pozimi včasih tečemo skoraj po travi. Televizijske pravice so zakupljene, ob odpovedi tekme je velik finančni primanjkljaj. Športniki smo res samo ikone. Roboti, s katerimi upravljajo drugi. Rezultate delamo športniki in so naši, vendar si jih vse prevečkrat lastijo drugi.

Nenazadnje, športnik mora sam ohranjati svojo mero pameti, vedeti in se naučiti, kaj je prav in kaj ne, kaj je zanj dobro oz. kaj je slabo. Športnik mora biti osebnost. Po končani karieri boš še vedno samo človek. Tega se je potrebno zavedati tudi med kariero, ohranjati zdravo mero razuma in vrednot. Vsak ima svoje vizije, ki naj jim sledi.