Vedno upamo, da bomo brez dela
Iz ozadja: prim. mag. Matjaž Turel, vodja zdravstvene službe slovenske reprezentance v Vancouvru
Naša rubrika Iz ozadja je namenjena tistim, ki ogromno pripomorejo našim športnikom, za katere navijamo. Lahko napišem, da so ti pridni ljudje in strokovnjaki preveč zapostavljeni ob vseh uspehih in neuspehih športnih junakov. Eni pravijo, da so nevidni, ker tako mora biti, a brez njih športa sploh ne bi bilo.
Prim. mag. Matjaž Turel, dr. med., je specialist internist pulmolog in vodja oddelka za pljučne bolezni in alergije v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Matjaž je Blejec iz Kranja. Na pred kratkim končanih olimpijskih igrah v Kanadi je bil vodja zdravstvene službe slovenske reprezentance. Matjaž je zdravnik, ki ga morajo imeti športniki nujno tik ob sebi na tako pomembnih tekmovanjih, a hkrati upajo, da ga nikoli ne bodo rabili. Državni reprezentanci na olimpijskih igrah se je pridružil po izboru, ki je bil narejen na Smučarski zvezi Slovenije. Kot zdravnik alpskih smučarjev je dobil večino glasov vseh odgovornih iz drugih smučarskih panog.
Letošnje olimpijske igre so bile nekaj posebnega. V slovenskem taboru sta se zgodili dve hudi nesreči, ki sta nehote tudi Matjaža Turela postavili pred kamere, ko je razlagal zdravstveno stanje smučark. Tako smo lahko ugotovili pomembnost in nujnost zdravnikove navzočnosti na prav vseh tekmovanjih. Nekateri tudi menimo, da si ti ljudje, ki garajo v ozadju, bolj zaslužijo nagrade kot pa sami športniki. Seveda je to malce pregrobo povedano, a se tega športniki še kako zavedajo. Zadnja leta lahko ugotovimo, samo pozorno moramo poslušati izjave športnikov, da so ti ljudje ravno tako zaslužni za uspeh kot oni sami.
Matjaž je športnik po duši, je bivši odbojkar kranjskega Triglava, smučar, tekač in kolesar. O svojem delu na olimpijskih igrah je povedal naslednje:
Opišite nam zdravnikovo delo na tako velikem športnem tekmovanju kot so olimpijske igre?
»Najprej sem seveda moral poskrbeti za osnovno opremo zdravnika, za katero sem ocenil, da jo bom lahko potreboval na tekmovanjih.«
Kako ste vedeli, kaj vzeti?
»Predvidevaš po tem, kar vidiš iz zbranih kartotek, ki jih predložijo športniki sami. V njih piše vse, kar se z njimi dogaja, saj morate vedeti, da so olimpijci sami vrhunski športniki in so skrbno nadzorovani s strani svojih zdravnikov. Na podlagi videnega sem lahko sklepal, kaj vse bi lahko potreboval za vsakega posebej. Po prispetju v olimpijsko vas smo bili nastanjeni v posebej za zdravnike pripravljeni prostorih. Potem sem moral vzpostaviti povezavo z vsemi ambulantami v vasi, ki so bile zbrane pod velikim montažnim šotorom in so bile vse vrhunsko opremljene. Zdravniki smo si izmenjali kontakte, kar je potem ob obeh poškodbah naših tekmovalk prišlo še kako prav. V teh ambulantah sem prejel napotnice za lekarno, ki je tudi bila v olimpijski vasi, štampiljko in skratka vse, kar zdravnik potrebuje za nemoteno delo.«
V kakšno pomoč ste tekmovalcem?
»Vsako jutro pred odhodom na tekmovanja sem bil na voljo tekmovalcem za vsa njihova vprašanja, povezana z zdravjem. To pomeni, če je športnik želel pregled, sem to storil sam, če sem lahko. Če je bila potrebna diagnostika specialista, sem v vsakem trenutku moral vedeti, koga poklicati za pomoč. Če je bilo potrebno pregledati kri ali opraviti ultrazvok, sem tekmovalcu napisal napotnico in po opravljenih pregledih ugotavljal način zdravljenja oziroma pomoči.«
Letos ste imeli polne roke dela?
»Da. Na žalost. Ko sem se odpravljal na igre, si nisem mislil, da bom imel toliko dela. Zgodili sta se pač dve hudi nesreči in zato je bilo treba ogromno dela opraviti v zelo kratkem času.«
Na primer, odločiti se, ali Majdičeva kljub poškodbi lahko tekmuje naprej?
»Da. In enako je bilo tudi s Ferkovo. V obeh primerih se je izkazalo, kako pomembno je ob prihodu vzpostaviti stik z drugimi zdravniki in kako pomembno je do zadnjega kotička spoznati ambulante v olimpijski vasi. Odločitve so morale biti hitre in najprimernejše v danih trenutkih.«
Uživate v svojem delu?
»Seveda. Čeprav smo včasih med dvema ognjema. Med trenerjem in tekmovalcem. Včasih trenerji pozabijo na zdravje in včasih se športniki bojijo bolezni. In takrat mora zdravnik svetovati pravilno, odločno, prepričljivo ... Kljub temu vedno, ko gremo zdravniki na tekmovanja, upamo, da bomo brez dela (smeh).«