Uglednežev pa od nikoder

Predsednik slovenske vlade Borut Pahor je od same izvolitve na ta najvišji državniški položaj do vratu v delu. Če ne čisti »kopačk« na kateri od pomembnejših mednarodnih nogometnih spektaklov, je bodisi na prireditvi v čast Slovenca leta bodisi na slovesni proslavi v Dražgošah bodisi na inavguraciji novega ljubljanskega nadškofa bodisi na pogovorih s predstavniki romske skupnosti bodisi na kakem drugem pomembnem dogodku znotraj meja države, ki ji vlada. Če bo šlo tako naprej, bo sam sebe razčetveril, če se smem izraziti v prispodobi, ne da bi mi to kdo zameril.

Kajpada se vladni predsednik Borut Pahor srečuje tudi z gospodarstveniki, predstavniki delodajalcev in delojemalcev, z obojimi ima kar precejšnje težave, s sindikalisti, z ministrom za pravosodje Alešem Zalarjem in z generalno državno tožilko Barbaro Brezigar, s katerima ima prav tako križe in težave, in tako naprej in tako naprej, dokler ne mine dan. Za nameček se je prisiljen ubadati še z resnimi in neresnimi aferami, ki rastejo kot gobe po dežju.

Nič se ne čudim, da mu ostane za mednarodno skupnost in za kolege iz Evrope presneto malo časa. Izjema so hrvaška vladna predsednica Jadranka Kosor in kar je drugih političnih veljakov od Kolpe do (nekdanje) Vardarske banovine in še malo južneje do Albanije.

Ko sem ravno pri Albaniji, naj omenim, da je ta država ena redkih, katerih premier Barim Topija se je blagovolil odzvati povabilu Boruta Pahorja in se je konec lanskega leta oglasil na Gregorčičevi v Ljubljani. Nekaj dni pred njim se je v Ljubljani oglasil tudi madžarski vladni predsednik Laszlav Solyoma, avgusta se je na uradnem obisku ustavil kitajski vladni predsednik Hui Lianqvuj, sredi največje vročine, točneje 21. julija lani, se je na uradnem obisku zglasil še Renk Tonda, se pravi predsednik deželne vlade Furlanije Julijske krajine, junija je bil pri nas šef jordanske vlade Nader Dahabij, v začetku aprila je bil pri Borutu Pahorju na obisku francoski vladni predsednik Francois Fillon. In to bi bili tudi vsi, ki so se odzvali vabilu slovenskega vladnega predsednika. Razen, se razume, predsednikov nekdanjih bratskih republik, med katerimi prednjači Hrvatica Jadranka Kosor.

Nekoliko uglednejša bilanca so odhodi vladnega predsednika Boruta Pahorja na obisk kolegov državnikov v tujini, pri čemer je šlo praviloma za delovne in ne uradne obiske. Tako se je slovenski vladni predsednik oglasil v Parizu, v Londonu, v Washingtonu, na Finskem in na Švedskem, pa v Pragi, v Rimu in v Berlinu, a kaj, ko nam obiska ni vrnila ne Angela Merkel, ne Gordon Brown, ne Silvio Berlusconi, ne Nicolas Sarkozy, ne Barac Obama, ne nihče od kolikor toliko uglednih tujih državnikov, ki bi si jih ubogi Borut Pahor nedvomno želel videti v Ljubljani. Celo več. Božji namestnik na Zemlji, se pravi papež Benedikt XVI., ga je postavil celo pred vrata.

Zakaj tako? Po mojem mnenju zaradi Hude jame in drugih zgodovinskih laži o medvojnem in povojnem dogajanju, zaradi aktualnih kriminalnih navez na najvišji državni ravni, zato ker Slovenija najmanj od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja ni bila tako rdeča, kot je zdaj, in tako dalje in tako naprej, in je v domala popolni družbeni in politični dekadenci.