Smo res pokvarjeni?

Kaj je pravzaprav korupcija? Ko Slovenec zasliši ali prebere to tujko, se mu v glavi kar sama od sebe prevede v slovensko besedo podkupovanje. Ob tem le malokdo še ve, kakšen je prvotni pomen te latinske besede? Pridevnik corruptus označuje nekoga, ki je pokvarjen, popačen, izprijen, razuzdan, samostalnik corruptio pa pokvarjenost, izprijenost, napačnost. Corruptor je najprej pogubitelj in spačitelj, šele nato podkupovalec in zapeljivec. Podkupovanje je torej ena od oblik moralne pokvarjenosti. Podkupovalci lahko uspevajo le v družbenem okolju, v katerem so ljudje, ki so pripravljeni podkupnino sprejeti. Tudi ti so pokvarjeni, korupcija je vzajemno razmerje, zanjo sta potrebna vsaj dva. Zloglasni primer poslanca, ki naj bi v avtu vzel podkupnino, pri tem pa ga je aretirala policija, je le eden od vrhov ledene gore, ki plava v morju slovenske pokvarjenosti.

Vprašanje je tudi, kje se korupcija začne? Katera je tista točka, kjer se pozornost sprevrže v podkupovanje? Ko sem hodil v osnovno šolo, smo spotoma na travniku nabrali rož in jih ob začetku pouka izročili tovarišici. Prijazno se je zahvalila, a ne verjamem, da bi bile ocene zato kaj višje. Sošolec s kmetov, ki se je bolj težko učil, je v papirnatem škrniclju prinesel klobaso in jo učiteljici dal kar pred razredom. Bilo ji je nerodno, vzela je vseeno. Je bila to že korupcija? Če bi sešteli vse potice in klobase, ki so jih verniki znosili v župnišča, bi lahko zatrdili, da so ta prava legla korupcije? A samo zaradi tega še niso, to je bil ljudski običaj, tisti, ki so darovali, pa samo zaradi tega gotovo niso v nebesih. Se na meji korupcije gibljejo poslovneži, ki ob obiskih izročajo ali sprejemajo dragocena poslovna darila? Jo prekoračijo politiki, ki pridejo prerezat trak, potem pa se pustijo še bogato postreči in obdarovati? So moralno pokvarjeni podeželani, ki prihajajo k vplivnim rojakom v prestolnico in jih nagovarjajo, da bi posredovali v tej ali oni zadevi? Je vprašljivo početje županov in direktorjev, ki kar naprej obiskujejo ministre z raznimi »projekti«? Kako oceniti podobno ravnanje v nadstropju nižje, na lokalnih ravneh, kjer si krajevni veljaki in navadni prosilci kar naprej podajajo županovo kljuko, moledujoč, naj prej asfaltira njihovo ulico kot sosedovo?

Veliko je še takšnih ravnanj, ki so v korupcijskem pogledu mejna. V bolnišnicah in državnih uradih izročene kuverte, ob sklepanju poslov izplačane provizije, pridobivanje poslov in višjih ocen po zvezah in ne po kakovosti in znanju … Potrebno je merilo, s katerim neko zadevo odmerimo in ugotovimo, ali sodi pod oznako korupcije ali ne. Ga sploh imamo? Največ je vredno, če ima človek takšno merilo v sebi – da se po njem ravna, kadar zadene ob vprašanje, ali je njegovo ravnanje še v znamenju izkazovanja pozornosti ali pa je že korupcija. Posamezniki, ki so globoko v njej, tega merila nimajo (več). Njihovo ravnanje morajo izmeriti in jim primerno »provizijo« odmeriti ustrezni organi oblasti. Še več bo vredno, če bomo znali mladim ljudem, ki še niso preveč pokvarjeni, to merilo privzgojiti. To je polje, na katerem je dovolj dela za vse: za starše, družino, šolo, Cerkev, društva, državo, medije … Tu, v posamičnem ali skupinskem delu z ljudmi, bi se dalo res še kaj narediti. Jezusova diagnoza je znana: »Ta rod je pokvarjen rod.« (Lk 11,29) In Petrova terapija tudi: »Rešite se iz tega pokvarjenega rodu!« (Apd 2,40) A rešitev posameznika ne rešuje rodu. In dolina šentflorjanska ni Sodoma, da bi jo kar pogubili! Veliko vprašanje pa je, kako bi jo rešili?