Prepoved telesnega kaznovanja (3)

Je nemoč staršev pri vzgoji otrok res vedno večja? To je izgovor za številne, ki udarijo otroka. Ampak za to niso krivi otroci, kajne.

Nasilje se povečuje ob stiskah ljudi, kajti premalo so nas naučili, kako stiske reševati. V naši deželici poznamo predvsem dve metodi reševanja stisk. Z nasiljem (proti drugim ali proti sebi) ter z alkoholom in drugimi vrstami omamljanja. Ker je to tako tradicionalno, so vse druge oblike videti zgolj kot kaprice novodobnih terapevtov in naivnih pedagogov. Zakaj bi se pogovarjali, če lahko vpijemo? Zakaj bi ponavljali pravila, če se jih lahko sproti izmišljamo? Zakaj bi poiskali pomoč, če lahko udarimo? Zakaj bi se ukvarjali sami s seboj, če se lahko z drugimi? Zakaj bi se počutili nemočne, ko izgubimo delo, če pa lahko moč pokažemo za zaprtimi vrati? Odrasli smo res čudna bitja. Kako lahko trdimo, da so otroci sitni, nemogoči, zoprni, nasilni, razvajeni in nesramni – ko pa so le naše ogledalo? Bomo zato razbili ogledalo, da ne bomo videli sebe? Prehitro živimo in preveč površno, da bi lahko dajali najboljše od sebe. Ampak to je tako plehek in vsakdanji izgovor. Otroci in starši si zaslužimo več in boljše. Tega nam ne bo nihče dal, razen nas samih. V resnici je vzgoja bolj preprosta, kot se prikazuje. Z njo se dogaja nekaj podobnega kot s prehrano. Vse preveč navodil in premalo poslušanja sebe. Ampak to je lažje, ker potem so odgovorni tisti, ki navodila dajejo. Nam je zares mar za otroke? Če je odgovor pritrdilen, imamo za to, da smo boljši starši, vsak dan veliko možnosti. Udarca naj ne bi bilo med njimi. Nasilje nima niti ene skupne točke z vzgojo. Je ostanek vedenja mogočnih odraslih iz zgodovine, ko otrok ni bil nič vreden in so lahko z njim počeli, kar so hoteli. Nasilje sporoča otroku samo eno – močnejši sem in zato me boš ubogal. Otrok, ki za svoje neprimerno vedenje ali za napake dobi klofuto, se ničesar ne nauči. No, nauči se nasilja.