Strah, največji zaveznik bolezni

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Naj ponovim. Največja ovira pri ohranjanju bolezenskega stanja na ravni status quo, v najboljšem primeru pa doseči celo popolno ozdravitev, je strah. Pravzaprav je strah gospodar bolezni. Zato se ga moramo čim prej otresti in za vse večne čase znebiti. Ampak, kako? Eno je reči, drugo storiti.

Neka znanka z Golnika, imenovala jo bom z izmišljenim imenom Tilka, se že dobro leto trudi znebiti se strahu. Nenehno se trudi, da se ga znebi, rezultata pa nobenega. Ne pomaga niti molitev niti prižiganje sveč v kapeli na robu domače vasi niti odškrtnjen kipec Device Marije v žepu ali na nočni omarici. Nasprotno. Strah, ki jo najeda in razjeda, je vsemogočen in čedalje večji. Seli se z enega področja na drugega; iz ene vsebine v drugo.

Tilko je strah vsega: smrti, življenja, bolezni, bolečine, nemoči, osamljenosti in vsega drugega, kar ji v nekem trenutku dneva ali noči objame misli. Strah jo je, ko moli, ko je, ko se pogovarja s sosedo, ko kuha, ko pospravlja, ko /…/. Ima svojevrsten življenjski slog, ki kratko malo in zanesljivo ne vodi nikamor drugam kot v razširitev bolezni in v (nepotrebno) prezgodnjo smrt.

Po mojih, nedvomno bogatih izkušnjah, je izhod iz objema strahu en sam, to je popolna, globoka, brezpogojna predanost Jezusu Kristusu. Treba je, recimo, reči: »Gospod poznaš me. Poznaš mojo bolezen, poznaš moje želje, poznaš moje prošnje, poznaš moje solze, poznaš mojo nemoč, poznaš me v dno duše in takšna, kot sem, se predajam v tvojo milost. Stori z mojo bolečino, z mojim življenjem, kar te je volja, sama bom v tvoji milosti odslej živela brezskrbno. Odslej bom živela, mislila in delala izključno za današnji dan, za ta trenutek. Vse nadaljnje trenutke in dneve prepuščam Tebi, Tvoji volji, Tvojemu načrtu.« In to je to. Vem. Ni lahko; niti to reči, kaj šele iskreno misliti. Vendar, vaja dela mojstra.

Namesto da se vdajate malodušju in samopomilovanju, si v trenutkih strahu in negotovosti, znova in znova, stokrat ali dvestokrat ponovite: brezskrben ali brezskrbna sem; ljubljen(a) sem; srečna ali srečen sem, vesel(a) sem, v Tvojem naročju počivam in tako naprej v pozitivno smer. Prej ali slej ne boste govorili samo z usti, pač pa tudi s srcem. Poskusite in boste videli. Ali, kot uči Jezus: iščite in boste našli; prosite in boste uslišani; trkajte in se vam bo odprlo.

Zagotovo to pomaga bolj, kot stokanje in javkanje in samopomilovanje. Nenadoma boste spoznali, da ste se »spreobrnili« in postali čisto drug človek. Prišli boste do spoznanja, da je lahko celo rak lahkotna in igriva izkušnja. Da se ga ni treba prav nič bati. Da ima povsem človeško podobo in naravo. Da ni, skratka, nikakršen bav bav, ki se nam za to ali za ono stvar v našem življenju zdaj kruto maščuje. (Se nadaljuje.)