Osmi marec, dan kolesark

Zadnje čase sem zelo oblegan z ženskami. Hote ali nehote, tako je prišlo, da imam doma dve gospodarici in eno šefico ter še direktorico v službi.

Torej sem vseskozi obdan z drugačnim spolom. In to še ni vse. V moji najbližji bližini sta še dve samohranilki, ki sta ju skupaj z otroki zapustila soproga zaradi mlajših dveh prav tako žensk, hvala bogu, da ne moških. Lahko si me potem predstavljate, da bom tudi sam kmalu malo potrebo opravljal sede, ker biti moški v ženskem svetu, je nepredstavljivo bivanje.

Osmi marec je bil včeraj in moral sem se ga spomniti. Spominjam se ga še iz dni, ko smo v šoli ustvarjali darila za mamice, ko me je oče z denarjem poslal v vrtnarijo po pušeljc. Potem sem s tremo izjecljal voščilo materi in rdečica z lic je izginila šele, ko me je pogladila po laseh, pogledala soproga, brata in mene in se zahvalila, da smo se spomnili nanjo tudi, če nima rojstnega dne. Vse lepo in prav in vse ganljivo nam, moškim, danes skušajo odvzeti neznane sile kapitalizma, ki imajo osmi marec za dan socialističnih feminističnih žensk, ki so se trudile, da bi dosegle vsaj polovično enakopravnost z moškimi. In potem sem pomislil, zakaj danes tako trobijo, da je to postal nepomemben praznik. Verjetno zaradi tega, ker so ženske dosegle vse tisto, kar so hotele ob postavitvi praznika. Ženske so dosegle socialno, politično in ekonomsko enakopravnost povsod po … Kmalu bi napisal po svetu, pa bom raje omejil besede. Potem sem pomislil, koga praznik moti, in sem opazil, da predvsem moške. Čisto normalno. Kot kaže, so nas začele prehitevati v vseh pogledih, in ker mi tega ne prenesemo, je najbolje spet zatirati jih, tako kot smo jih že na začetku. Potem nisem več politiziral, ker sem lahko tiho, saj so, kot sem že navedel, vsepovsod okoli mene same kikle … v hlačah.

Tako sedim v kotu sedežne garniture in na ušesa vlečem ženske probleme, o katerih se pogovarjajo v kuhinji. Prvi je ženo uporabil za stvaritev potomcev in odšel. Vmes ji je sicer nalil nekaj ljubezni v kozarec, ki se je spraznil že po nekaj letih. Zdaj je sama z otrokom in on ni sam z novo, precej mlajšo ljubico. Razočarana je in izdana. Ostane ji ljubezen skrušenega, prav tako izdanega otroka, nekaj prijateljic in seveda kolesa, s katerim si krajša osamljene ure. »Šport, rekreacija in želje mojega otroka sta še edina motivacija, ki me zbuja vsako jutro ob sedmih,« pravi. Meni prst otrpne na daljincu, in to je vse, kar se zgodi. Pomagati ne morem.

Sedim v kotu sedežne garniture in na ušesa vlečem ženske probleme, o katerih se pogovarjajo v kuhinji. Drugi je ženo uporabil za stvaritev potomcev in odšel. Vmes je bilo mnogo lepega in kmalu je prišlo še nekaj lepšega in predvsem mlajšega in predvsem brez tovora treh otrok. Zdaj je sama s tremi otroki, ki se čutijo naplahtani za osnovno očetovo ljubezen … Vsakodnevno, tako kot piše v priročniku, ki ga dobijo, ko ugotovijo, zakaj oče na tem svetu sploh obstaja. Ona je užaljena in godi se ji krivica. Pravi, da jo samo še šport, rekreiranje in ljubezen treh otrok motivira, da vstane, ko to budilka hoče. Pravi, da pravzaprav ne potrebuje budilke, ker je njen spanec tako rahel, da jo že sanje prebujajo. Meni prst otrpne na daljincu, in to je vse, kar se zgodi. Takrat pomislim, zakaj se jaz ukvarjam z rekreacijo in športom. Mi je samo še to ostalo za motivacijo v življenju? Vse mi odgovarjajo, naj se neham norčevati iz njihovih osebnih tragedij. Nisem mislil duhovičiti, a vprašam, kaj bi se šele zgodilo, če bi športa ne bilo? Ne dobim odgovora, a vsi potem ugotovimo, da je v ogromno primerih gibanje najkoristnejša stvar, ki jo lahko zase narediš.

In dan žena? »Če smo zmožne »pregurati« vse tiste klance, po katerih nas ti vlačiš, potem bomo tudi tele naše reve od descev znale preboleti,« so mi pravile. In dodale, da na »vrhu klanca pa že ne bodo spustile«. Kolesarski žargon, ki so se ga naučile na Glasovih rundah. Naj ostane dan žena! So vse za. Jaz sem lahko le dodal: »Za praznik tvoj bodi vesela, pusti vnemar vsa hišna dela, boš pa jutri bolj pohitela …«