Lahko kdo ustavi propadanje starega grajskega zidu?

Vnukinja arhitekta Ivana Vurnika svari, da spomeniško zaščiteni zid radovljiškega grajskega parka nezadržno propada.

»Je res potrebno, da pride do nesreče, da se bo kaj spremenilo?« se sprašuje Mirjana Žumer-Pregelj, vnukinja slavnega radovljiškega arhitekta Ivana Vurnika. Gospa, ki sicer že vse življenje živi v Ljubljani, zadnje desetletje obnavlja hišo svojih prednikov na Partizanski poti, tik pod starim obzidjem nekdanjega grajskega parka v Radovljici. Ta v delu, ki je v zasebni lasti, v zadnjih letih nezadržno razpada, na kar sta Pregljeva in njen mož že opozarjala pristojne, a pravita, da stvar nikogar ne gane.

Kamenje pada na pot, zid pritiska na hišo

»Zid ima več okenskih in eno vratno odprtino,« pojasnjuje Mirjana Žumer-Pregelj, »vse prijetne za kakšno skrivanje pri otroških igrah. Iz teh lukenj stalno odpadajo manjši kamni in tudi večje skale. Letošnja huda zima je razmere še močno poslabšala. 18. februarja se je z višine štirih do šestih metrov zvalilo vsaj štiri do pet skal premera od 30 do 70 centimetrov in več drobirja. Samo sreči se gre zahvaliti, da ni bilo ta trenutek nikogar spodaj. Upam, da si lahko predstavljate, kaj bi bilo, če bi v tem trenutku šla tam spodaj mama z otroškim vozičkom, družinica z otroki, starejša ženica, skupina turistov … Pristojne rotim, da iz varnostnih razlogov nekaj ukrenejo, preden pride do tragedije. Samo nekaj deset metrov naprej se je zid, ki je hkrati oporna škarpa grajskemu parku, v zadnjem letu začel nagibati in že nevarno pritiska na hišo pod njim. Če ni druge možnosti, je treba pot zapreti. V vsakem primeru pa je hitra sanacija verjetno ugodnejša rešitev od čakanja, saj bi tako z manjšimi stroški kot kdaj kasneje zavarovali območje in ohranili ta del obzidja pred nadaljnjim razpadom.«

Če nisi lastnik, ne moreš posegati v objekt

A žal ne bo šlo hitro, je pojasnila Majda Odar, vodja oddelka za družbene dejavnosti na občini Radovljica. Občina je namreč lastnica le enega dela zidu, ki so ga pred približno desetletjem tudi obnovili. Drugi del, prav tisti, ki tako nezadržno razpada, je v lasti zasebnice, ki ga je z namenom, da v prostoru nekdanje oranžerije uredi gostinski lokal, odkupila v začetku devetdesetih. »Občina Radovljica je lastnico že večkrat opozorila, naj skrbi za ta del kulturne dediščine. O zadevi smo poročali inšpekciji, ki vodi postopke, a stvar se dejansko ustavi, ko trčimo ob zasebno lastnino. Razmišljali smo že, da bi omenjeni del zidu občina kupila in ga na ta način zavarovala, a je lastnina tako zelo obremenjena s hipotekami, da nam je odvetnik odkup odločno odsvetoval.«

Prvi ukrep: zaščita in popolna zapora poti

Zdaj je svoje naredila še zima, zmrzal in nato otoplitev sta razgnali še tisto malo zidu, kar ga je stalo skupaj. Inšpektor je izdal odločbo o zapori poti, občina Radovljica pa je Zavod za varstvo kulturne dediščine zaprosila za nujni ogled ter smernice za ukrepanje. A to je le gašenje požara, ki ne bo ustavilo propadanja zidu, ki je kot sestavni del grajskega parka zavarovan kot kulturna dediščina.

Kot je povedala Odarjeva, si občina seveda želi zid urediti in pod njim speljati sprehajalno pot vse do starega mestnega jedra. Potomci arhitekta Ivana Vurnika pravijo, da bi radi v hiši, ki jo obnavljajo, uredili za javnost odprto spominsko sobo. »V Radovljici so živele kar tri generacije Vurnikov. Stari oče je bil vedno pripravljen veliko narediti za skupnost, zato se nam zdi prav, da tudi na takšen način, z obnovitvijo hiše in ureditvijo spominske sobe, ohranimo spomin nanj.«

Sprehajalna pot bi Vurnikovo hišo vsekakor naredila dostopnejšo obiskovalcem ter tako fizično in kot kulturno odprla nov pogled na Radovljico. Seveda le, če se nanjo ne bo prej podrl petsto let star zid.