Dokler bom živ, bom migal

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 6. marec 2010 / 06:00

Zgodba o Ivanu, ki ni dovolil, da bi ga živega zakopali (4)

Nenadoma je Ivan ugotovil, da je postal dan veliko krajši, kot je bil še kakšen mesec nazaj. Če ponoči ni mogel spati, se je prav tako usedel za računalnik in zmeraj se je kaj našlo, da je raziskoval ali prebiral. Ker so ga zanimali tuji kraji, je zelo pogosto – z miško v roki - potoval po neznanih deželah, ki jih ne bi nikoli odkril, če ne bi bilo interneta. Potem pa se je odločil, da bo začel pisati tudi dnevnik. O sebi in o svojem preteklem življenju.

Vsak dan znova, ki se je rodil, je Ivanu pomenil nek nov izziv. Stvarnega dela je imel toliko, da se je že bal, da bodo postali dnevi prekratki za vse, kar je, poleg običajnih obveznosti, še želel postoriti. Nič več se ni smilil samemu sebi in prav vesel je bil, če so ga hčerke pustile pri miru, saj od njihovih obiskov ni imel drugega kot nepotrebno pridiganje o tem, kaj se spodobi in kaj ne. Še zmeraj je šel vsaj trikrat na teden na pokopališče, kjer se je »pogovarjal« s pokojno ženo, in po vsakem takem soočenju je šel domov miren in zadovoljen. Zavedal se je, da ona ne bi imela nič proti temu, da se je odločil, da živi, in ne da vegetira ob misli na odhod s tega sveta.

»Vsak dan sem tudi pešačil, bolečine, ki so me spominjale na operacijo, so večinoma že izginile. Dvakrat na mesec sem šel na masažo, kar je bilo sprva težko, saj tega nisem bil vajen, zlasti ne, da bi se me dotikale tuje roke. Spomladi sem teden dni preživel pri vnuku, ki je prišel za kaplana na župnijo, kjer so imeli poleg župnišča velik sadovnjak. Obrezal sem drevje, trto in ko sva se zvečer usedla pred televizor, da bi malo pomodrovala, me je zabolelo pri srcu, ko sem videl, kako je fant zagrenjen in nesrečen. A se ni dalo kaj dosti spremeniti, njegova mati - moja hči - ga je imela trdno privezanega na verigi in ni bilo misliti, da bi karkoli naredil po svoje. Veselilo me je, ko sem videl, da se posveča vsaj starejšim ljudem, ki jih je bilo v fari veliko. Enkrat me je celo vzel s seboj, da sva nekemu možaku popravila posteljo, ki se mu je razletela,« pripoveduje Ivan in čutila sem, da je v njem polno veselja in zagnanosti.

Potem pa se nagne čez mizo in mi zaupljivo zašepeta: »Veš, pa tudi ženske družbe mi ne manjka. Vsaj zadnje čase ne, kar sem nekaj zgodb poslal na literarni natečaj za seniorje. O, kako sem bil presenečen, ko sem bil izbran za srečanje! Tam sem spoznal podobno misleče ljudi, s katerimi sem se dobro ujel, in verjemi mi, ko smo bili na tridnevni literarni delavnici, smo se imeli nepozabno!«

Ivan stopi do okenske police, kjer je med knjigami in revijami našel beležko s posvetilom. Dobil jo je za rojstni dan, v njem pa so bile pesmi, ki jih je napisala njegova prijateljica.

Bila sem zelo počaščena, ker sem jih lahko prebrala. Napisane so bile zelo vešče in razumela sem, zakaj so bile Ivanu tako pomembne.

»Včasih greva na kakšen izlet ali na skupno kosilo. Ona zelo rada pleše, žal jaz ne morem, moje kosti mi tega ne dovoljujejo,« je s kančkom obžalovanja dodal.

Imata istega telefonskega operaterja, kar pomeni, da so njuni klici brezplačni. To možnost izkoriščata vsaj dvakrat na dan.

»Edinole v opero me ne more spraviti,« se nasmeje.

»Tistega cviljenja nikoli nisem dobro prenašal in ne zdi se mi smiselno, da bi se tega učil na stara leta,« doda med smehom.

V dobro voljo pa me je spravil z zgodbo o tem, kako je izpraznil domače omare in vsa oblačila, ki jih je hranil več desetletij, odnesel v smeti.

»Zmeraj se mi je zdelo škoda zavreči suknjič ali hlače, če bi eno ali drugo lahko ponosil doma. Ko sem se končno znebil bremena, sem šel v trgovino in si kupil nekaj novih, bolj modernih kosov. Počutil sem se, kot bi se znova rodil.«

Zamenjal si je tudi okvirje očal in ko se je pogledal v ogledalo, je imel občutek, da je v novih videti pol mlajši.

Prijateljica mu je namignila, da ima nemogočo kopalnico, in Ivan se je, čez noč, odločil, da jo obnovi. Ker je bilo stanovanje že razkopano, je vodovodar zamenjal cevi in vse drugo še v kuhinji. Podrl je tudi steno v dnevno sobo in vrgel težke zavese v koš za smeti.

»Dela je bilo veliko, tudi nekaj denarja sem porabil, a nič hudega. Saj sem ti že povedal, da sva z ženo bila varčna …«

O tem, da so ga hčerke želele razglasiti za neprištevnega, ni hotel govoriti.
»Pač … taki so otroci, ki ničesar ne razumejo,« je dejal na koncu, ko sva že stala med vrati in se mu je mudilo, da se končno oglasi na telefon, ki je medtem vsaj petkrat pozvonil v prazno. (Konec)