Konec za okornega velikana

Kitajsko podjetje Sichuan Tengzhong ne bo rešitelj ameriškega Hummerja.

V zgodovino odhaja še ena avtomobilska znamka. Po neuspešni prodaji Kitajcem so se namreč pri ameriškem koncernu General Motors odločili ukiniti proizvodnjo znamenitih terenskih avtomobilov Hummer. Koncern General Motors je namreč pred kratkim s kitajskim podjetjem Sichuan Tengzhong Heavy Industrial Machinery podpisalo pismo o nameri znamke Hummer. Kitajsko podjetje, ki se s proizvodnjo vozil ukvarja šele nekaj let, je najavljalo, da bo razširilo ponudbo modelov, hkrati pa namerava vpeljevati tudi alternativne pogonske sklope. Prav tako naj bi ohranili ameriške trgovce, ki prodajajo Hummerje. Hummerja naj bi kupili za 150 milijonov dolarjev, a je posel padel v vodo, ko ga je zaustavila kitajska vlada s prepovedjo nakupa. Tako Hummerjev konec pomeni izgubo dela za približno tri tisoč delavcev.

Čeprav bi bilo lepše, da bi se razvoj prvega Hummerja začel v civilnih okoliščinah, je rojstvo orjaka žal narekovala ameriška vpletenost v zalivsko vojno. Civilna zgodovina se je začela leta 1992, ko so vojaškega Humveeja pri podjetju AM General malenkostno »zmehčali«, ga postavili na ceste in tudi v prosto prodajo. Znamko je pod svoje okrilje vzel koncern General Motors, ki se je s prevzemom tudi obvezal, da jo bo negoval v smislu razvoja novih modelov. Toda Hummer H1 je bil kar precej let edinec svoje družine, saj je bilo povpraševanja toliko, da so jih komaj izdelali v zadostnih količinah. Njegova zunanjost je groba, še bolj groba pa je njegova tehnika, ki je bila zasnovana tako, da bi orjak lahko premagoval tudi najtežja brezpotja. Med posebnosti vsekakor sodijo osrednje polnjenje zračnic med vožnjo ter sprednji in zadnji diferencial z zaporo. Hummer H1 ima štirikolesni pogon z elektroniko, ki v primeru zdrsa posameznega kolesa, več motornega navora prenese na kolo z boljšim oprijemom, kot dodatno opremo pa si je mogoče omisliti tako imenovani pustolovski paket z zaporami sprednjega in zadnjega diferenciala. V H1 ni mogoče izbrati drugega motorja kot z velikim, glasnim in požrešnim osemvaljnim turbodizelskim motorjem, ki razvije 152 kilovatov (205 KM), njegova moč pa se na kolesa prenaša s pomočjo samodejnega menjalnika. Vožnja s tem orjakom ni izjemno hitra, še manj udobna, zato je njegov naslednik H2 že precej bolj civiliziran. Kljub neizbežni poti v civilizacijo je tudi na H2 ostalo nekaj elementov, ki so bolj značilni za vojaška vozila, na primer zapahi in zaponke motornega pokrova, velike vlečne zanke v sprednjem in zadnjem odbijaču, izklesane karoserijske površine in podobno. Povsem drugačen od H1 je H2 pod motornim pokrovom, kjer se vrti 6,0-litrski bencinski osemvaljnik, ki razvije najmanj 237 kilovatov (316 KM). Zakaj najmanj? Zato, ker je z dodatnim »friziranjem«, enkrat v obliki elektronske škatlice in drugič s pomočjo mehanskega kompresorja, lahko motorju povečamo zmogljivost na 265 kilovatov (360 KM) oziroma do izjemnih 390 kilovatov (530 KM). V primerjavi s svojima večjima in starejšima bratoma H1 in H2 je Hummer H3 pravi mehkužec, saj so ga tako po merah kot videzu precej približali drugim večjim terenskim avtomobilom. V primerjavi s H2 je baby Hummer za celih 43 centimetrov krajši, 15 centimetrov nižji in dobrih 16 centimetrov ožji. Karoserijske linije so nekoliko zmehčane, na zunanjosti je še več s kromom prevlečenih delov. Najmanjšega Hummerja poganja tudi najmanjši motor, 3,5-litrski petvaljnik, ki razvije 164 kilovatov (220 KM) in za svoje delo v povprečju zahteva »samo« 11,8 litra bencina na 100 kilometrov prevožene poti. Težave, ki so pokopale legendarnega Hummerja, seveda niso od včeraj, stopnjevale so se z nenaklonjenostjo velikim in potratnim avtomobilom. Lani je bilo izdelanih samo devet tisoč primerkov, še leta 2007 pa 56 tisoč.