Predragi marec

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 3. marec 2010 / 06:00

Mesec marec je dobil ime po rimskem bogu Marsu.

Izvirno slovensko ime za marec je sušec. Druga stara imena so: ebehtnik, mali traven, vetrnik, sušnik, postnik, spomladanjec, tretnik, brezen, breznik, cepljenek, ranoživen. Marec je tretji mesec v gregorijanskem koledarju in vse to ne bi bilo tako zelo pomembno, če ravno ta mesec ne bi iz garaž in kleti na dan potegnili: koles, biciklov, jekleno aluminijastih karbonskih "konjičkov". In to še ni vse! Marec ni samo štartni mesec za kolesarje, ampak tudi za tekače, ki srbenja podplatov ne prenesejo več.

Športno društvo Gorenjskega glasa je imelo prejšnji teden letni občni zbor, na katerem smo jamrali, kako težko je kaj skupaj spraviti in da bo še težje v prihodnjih mesecih. Tožili smo, da smo porabili premalo denarja in da smo premalo tekli in kolesarili. Denarja nismo mogli porabiti, ker ga niti imeli nismo. Kar se pa tiče "luknje" v kilometrini, smo pa tudi sami krivi, ker očitno druženja in pitja kozarcev cedevite po vadbah ne preračunavamo v pretečene in prekolesarjene kilometre. Ker pa nismo samo tarnali in tožili, smo se lotili planov za prihajajočo sezono. Plani se teoretično slišijo odlično, praktično pa bo precej težko. Prvi razlog je ta, da so apetiti po gledanju olimpijskih iger zrasli do maksimuma. Naš predsednik je rekel, da bo letos maraton pretekel pod dvema urama in pol. Naš zlati sponzor je dejal, da bo z novim karboncem Cento1 letos prekolesaril najmanj sto kilometrov na teden. Tekačice so izjavile, da bodo male maratone pretekle "za malico", naš ekstremni kolesar pa se še ni odločil, ali bo svojim trideset tisoč kilometrom na sezono dodal še kako tisočico ... Vse je težko, ampak se da, če te ljubezen in volja ne zapustita ob nepravem času. Težko pa se ni bilo odločiti, da bomo cilje naših kolesarskih vadb imeli spet v piceriji Gorenc, ker nam bo Mateja z delovno ekipo vsako sredo rezervirala prostor za okrepčilo. Pod točko razno smo se pogovarjali o novostih, ki jih bomo deležni v kratkem, in podelili smo nagrado Đuru Čulibrku za njegovih prekolesarjenih trideset tisoč kilometrov v lanski sezoni.

Olimpijski ogenj je ugasnil. Moji favoriti oziroma tekmovalci, za katere sem navijal, so pogoreli do tal in zopet sta kolajni osvojili tisti dve, zaradi katerih redno preklapljam programe, ko ju vidim na ekranu. "Moji" Ferkova in Višnarjeva sta domov prinesli le bolečino, čeprav pravita, da sta zadovoljni. Smukača Gorenjca bosta verjetno glavo tiščala v sneg vse do zadnje kepe, potem pa se bosta prestavila na kak ledenik. Navijal sem tudi za Likozarjevo in Gregorinovo in le pri teh dveh sem občutil vsaj delno navijaško satisfakcijo. Potem sem ugotovil, da imamo Gorenjci tudi junaka, ki z glavo naprej in približno deset centimetrov od ledu drvi z hitrostjo 140 kilometrov na uro na nekaki pručki s sankami, ki se ji reče skeleton ...

In to je vse. Za skakalce nisem navijal, ker je to šport, za katerega se bi ne smelo navijati. Vedno pravim, da ni humano navijati za ljudi, ki skačejo praktično v pogubo. Zame je paradna disciplina vseh olimpijskih iger moški smučarski tek na petdeset kilometrov. Kdaj bom tam navijal za kakega "našega", še ne vem, pa bi zelo rad. Nad igrami sem razočaran zaradi dopinga, saj sem mislil, da so "zimski" športniki bolj pošteni. Razočaran sem tudi, ko se zavem, da sem vedno v zmoti, da na olimpijskih igrah ni pomembno sodelovati, ampak zmagati. Vesel sem sicer zaradi treh medalj, a za moj okus niso okoli pravih vratov. Sama sreča, da je tistih veliko, veliko več, ki so prepričani, da so vse naše medalje zlate, če ne že kar z diamanti posute. In prav je tako, ker ljudje potrebujemo medalje. Potrebujemo tudi spodbudo, privrženost in dober okus. Kmalu bo sneg popolnoma izginil in zima bo pozabljena. Medalj pa se bomo zapomnili za vedno.