Dirka za novinarske duše

Besedilo: Matjaž Gregorič
Kategorija: GG Plus / sreda, 3. marec 2010 / 06:00

Mazda je ob 20-letnici odprtega dvoseda MX-5 za sedmo silo organizirala vztrajnostno krožno dirko.

Če boste kdaj slišali kakšnega avtomobilskega novinarja pripovedovati, da je že naveličan neprestanega potovanja z ene na drugo predstavitev tega ali onega novega štirikolesnika, prekladanja testnih avtomobilov in poslušanja pravljic, ki jih avtomobilski proizvajalci servirajo na novinarskih konferencah, se boste najbrž začudili. Obstajajo pa tudi dogodki, kamor greš z veseljem in pričakovanjem, in takšna je bila tudi posebna Mazdina vztrajnostna krožna dirka, ki so jo na dirkališču Adria v bližini italijanskega Roviga v počastitev 20-letnice odprtega dvoseda MX-5 pripravili posebej za avtomobilsko sedmo silo. Ja, čisto prava dirka je bila, takšna z dirkaško predelanim avtomobilom, uradnim treningom, boksom za popravila, dolivanjem goriva in na koncu z merjenjem časa.

Vsaka od tridesetih ekip je štela pet članov, v slovenski smo se zvrstili Dušan Lukič iz Avto magazina, Željko Purgar iz Delove avtomobilske priloge, Sebastijan Plevnjak iz Avto foto marketa, nekdanji urednik Večerove priloge Šesta prestava in zdaj prvi človek dirkaškega Evo magazina in vodja naše ekipe Matjaž Korošak in malenkost zgoraj podpisanega. Na dirko sem šel s cmokom v grlu, saj sem bil zaradi težnostnega pribitka in pomanjkanja dirkaškega znanja najšibkejši člen ekipe, a ker je imel vajeti kot šef ekipe v rokah štajerski Matjaž, ki ima za seboj dolgoletne izkušnje iz relija, je nekako šlo.

Oba prosta treninga, ko smo se spoznavali z avtomobilom in 2,7-kilometrsko dolgo stezo, je blagoslovil dež, ki ni dovolil, da bi se asfalt posušil, in da bi iz Mazde MX-5, ki je za to priložnost imela nekaj več moči in je rohnela kot pravi dirkalnik, zvabili vse, kar je zmogla. Sam sem se pred dvojno šikano enkrat že videl v ogradi, a se je dirkalnik presenetljivo premislil, Dušan pa je dosegel 17. čas treninga in enak startni položaj, s katerimi smo morali biti pravzaprav zadovoljni, saj so imele nekatere ekipe med novinarje vrinjene tudi profesionalne dirkače.

Naslednje jutro se je začelo zares: priprava avtomobila, za katerega je skrbel dobrodušen italijanski mehanik, modrovanje o tem, kakšen naj bo tlak v gumah, ogrevanje, taktika, lahko italijansko kosilo. Štajerski Matjaž je v tem pogledu resen človek in nihče mu ni ugovarjal, saj smo vendarle želeli ekipni uspeh. Štiriurna dirka v ne preveč lepem vremenu, z menjavami vseh voznikov ni mačji kašelj. Start je bil obetaven in po letečem startu je Dušan prehiteval kot za šalo in nas kmalu približal deseterici. Željko je samo nadaljeval s hitrimi vožnjami, in ko sva ob postanku natočila gorivo, sem se z vsemi svojimi kilogrami dokaj hitro zbasal v tesen dirkaški sedež. Ko sem prehitel srbski in turški dirkalnik, se je adrenalin dvignil na pravo raven, doseženi časi so bili presenetljivo dobri, seveda slabši od mojih kolegov, ampak deseterico smo zadržali. Potem pa nas je doletela božja kazen: ko sem ustavil pri črpalki, se volan ni in ni hotel sneti in, ko sem z njim opravil na silo, se ni dal več natakniti. In Sebastijan je moral v boks, kjer je mehanik neposlušneža na ležišče pribil kar s kladivom. Dragocene minute so šle po zlu in Matjaž Korošak kot zadnji voznik ni mogel storiti več kot pridobiti nekaj mest, a več kot do 23. ni šlo.

Bilanca dirke je bila za nas žalostna: uvrstitev na rep razpredelnice, dva zlomljena kontaktna ključa, zdelan menjalnik in zavore, in avtomobil, ki smo ga na koncu morali pririniti v garažo. Čestitke Belgijcem za zmago in obljubljamo, da bo prihodnjič bolje.