Dokler bom živ, bom migal

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 1. marec 2010 / 06:00

Zgodba o Ivanu, ki ni dovolil, da bi ga živega zakopali (3)

Med članki v reviji pa je odkril še nekaj drugega: da lahko gre na računalniški tečaj. Najprej je pomislil, kaj mi bo, saj sem prestar, potem pa se je spomnil na samoto, v katero je uklet 24 ur na dan, in z nasmehom na obrazu in malo dobre volje je uredil tudi to. Prijazen glas na drugi strani telefona pa mu je zagotovil, da ga bo že kdo od drugih tečajnikov mimogrede pobral z avtom, tako da mu za to ni treba skrbeti.

Ivan je ugotovil, da se lahko tudi iz običajnih stvari rodi pustolovščina in tega je bil zelo vesel.

Iti od doma mu sploh ni bilo tako težko, kot je sprva mislil. Časa je imel tako ali tako na pretek, in če se je že moral odločati med gledanjem televizije in tečajem iz računalništva, potem je bila odločitev lahka. Žal je pozabil, da so njegovi prsti trdi in da se mu, zlasti leva roka, rahlo trese, kar mu je šlo pri prvih korakih iz računalništva rahlo na živce.

»Hehehe, ko sem prišel v tisto učilnico, se mi je zdelo, kot da sem zavil v kakšen muzej fosilov,« se poskuša rahlo ponorčevati na svoj račun.

V razredu so bili le trije moški, med več kot dvajsetimi ženskami, ki so bile v večini primerov priložnostne funkcionarke v domačih društvih upokojencev. Bile so zelo glasne in so že vse »vedele«, tako da se je Ivan čudil, kaj sploh delajo tam. Ena je s seboj prinesla piškote, druga je na dan potegnila steklenico borovničevega likerja in ne da bi se prej poznale, jim je že v dobrih desetih minutah uspelo narediti iz nič – žurko.

»Tega pri ženskah nisem nikoli dobro razumel. Kako jim pade na pamet, da pridejo celo na povsem običajen tečaj oborožene z vsem, za kar se potem izkaže, da je nujno potrebno za spoznavanje,« pravi Ivan, ki tudi sicer trdi, da bo, vsaj kar se poznavanja žensk tiče, zelo neumen umrl.

Poučeval jih je mlad fant, na videz je imel komaj kaj več kot dvajset let, in Ivana je motilo, da so imele ženske do njega bolj malo spoštovanja. Sedel je v prvi klopi, da ja ne bi česa preslišal. Predavatelj je bil zelo prijazen in je razlagal lepo počasi in razločno, da si je lahko posamezne korake zapisoval v beležko. Prvi dan se je naučil veliko: znal je odpreti e-pošto, poiskati nekatere internetne strani, zapomnil pa si je tudi, kje lahko prebere dnevno časopisje, če si to želi.

»Ko sem popoldne poklical vnuka in ga prosil, naj mi pomaga pri nakupu računalnika, je bil spet zgrožen. Ja, dedi, je rekel, kaj ti bo to? Saj ne znaš, prestar si. O, kako so me ujezile njegove besede! Utihnil sem in začel govoriti nekaj drugega. Naslednji dan pa sem prosil našega učitelja, če mi lahko on priskoči na pomoč. Takoj je bil za to. Obljubil mi je, da ga mi bo pripeljal domov, inštaliral in mi pomagal urediti papirje za nakup internetnega paketa. Mogoče se bo moje navdušenje komu zdelo smešno, ampak res sem bil v devetih nebesih. Slutil sem, da mi ne bo nikoli več dolgčas …«

To se je potem, čez čas, res zgodilo. Na tečaju se je naučil ravno toliko, da je približno vedel, za kaj gre. V beležki je imel zapisano najnujnejše, kar je potreboval, kadarkoli pa je lahko poklical tudi predavatelja. Nekajkrat je ta moral celo priti na obisk, da je računalniku spet »pomagal na noge«, kajti Ivan je po nerodnosti pritisnil na tipke, na katere ne bi smel.

»Počasi sem se vsega naučil. Tudi prsti so bili vsak dan manj okorni. Vsako jutro sem na internetu prebiral časopise in kmalu sem se celo naučil, kako lahko tudi sam napišem kakšno misel na časopisnih forumih. O, kako sem bil srečen, ko so mi prvič odgovorili. Ko sem vnuku prvič napisal e-pošto, ga je skoraj kap. Ni mogel verjeti, da sem tega zmožen! Danes si piševa pisma, kot da bi to bilo nekaj samo po sebi umevnega.«

Nenadoma je Ivan ugotovil, da je postal dan veliko krajši, kot je bil še kakšen mesec nazaj. Če ponoči ni mogel spati, se je prav tako usedel za računalnik in zmeraj se je kaj našlo, da je raziskoval ali prebiral. Ker so ga zanimali tuji kraji, je zelo pogosto – z miško v roki - potoval po neznanih deželah, ki jih ne bi nikoli odkril, če ne bi bilo interneta. Potem pa se je odločil, da bo začel pisati tudi dnevnik. O sebi in o svojem preteklem življenju. (Se nadaljuje)