Politični urnebes

Posledice šokantnega tragičnega dogodka z bulmastifi, katerih zadnja uradna lastnica je bila pokojna zdravnica Zora Roter, sicer prijateljica prav tako že pokojnega zdravnika Saše Baričeviča, se širijo na nepričakovana politična prizorišča. Javna in skrivna, se pravi zakulisna.

Primer je v nepričakovane vode razširil oziroma zapeljal nekdanji vplivni udbovec, bankir in partijec Niko Kavčič, ko je javno kritiziral vladajočo levico z Borutom Pahorjem na čelu. V vladnem trojčku je nastal »urnebes«, ki ni daleč od smrtne politične zone. Vsi po vrsti so se spravili na starosto slovenske levice, v smislu, da gre za senilnega, če ne kar nekoliko prismuknjenega starca.

Če prezremo diktirane partijske čase, ki se – resnici na ljubo – vlečejo kot kurja čreva od sredine druge svetovne vojne pa do dandanes, potem je Niko Kavčič gospod z veliko začetnico. Ne zaradi njegovega še vedno aktualnega političnega vpliva, pač pa zaradi njegovega domoljubja in poštenja. Tako ni v vseh preteklih desetletjih spremenil niti svojega političnega prepričanja niti se ni gmotno okoristil s svojo nekdanjo in sedanjo družbeno in politično močjo. Kolikor mi je dano vedeti ali najmanj slutiti, ni v njegovi lasti nobena pogrešana umetnina narodovega neprecenljivega pomena. V času, ko je stal na piedestalu svoje bančne in politične moči, ni takratnega družbenega premoženja oškodoval niti s krajo enega ali celo več stanovanj v družbeni lasti. Ni si zgradil luksuzne vile, recimo, na Pokljuki ali v prestižnem Portorožu. Na stroške Slovenk in Slovencev si ni privoščil jahte in z njo »švaliral« vzdolž jadranske obale in še dlje na odprto morje.

Skratka. Gospod Niko Kavčič je eden redkih udbovcev, bankirjev in vplivnih slovenskih politikov nekdanjih in sedanjih časov, za katerega si v zvezi s prilikami, navedenimi v prejšnjem odstavku, upam tvegati in vtakniti roko v ogenj.

V situaciji, v katero so nas z večjimi ali manjšimi zaslugami spravile vse dosedanje slovenske vlade nedemokratično ali demokratično izvoljene, je vladna ekipa Boruta Pahorja vendar pika na »i« domače politične prakse. Predvsem je moteča njihova materialna pogoltnost in spolna izprijenost.

Tisto, kar v tem dekadentnem političnem in družbenem okolju Slovenija pod urgentno potrebuje, nikakor ni tako imenovana izhodna strategija, pač pa dvig morale na normalno evropsko raven.

Šele, ko bomo državo postavili na moralno trdni temelj, bomo splavali iz vseh drugih težav. Za to pa potrebujemo resno, ugledno, sposobno in moralno vladno ekipo. Vprašanje je le, kdo od zmagovite aktualne levice ima med nogami toliko onega, da si upa sestaviti od gospodarskih, finančnih, političnih, farmacevtskih, odvetniških in vseh drugih znanih in neznanih lobijev neodvisno vladno ekipo. Ena redkih in izjemnih političnih oseb, ki bi ji zaupala mandat za sestavo nove vlade, ni nihče drug kot Ljubica Jelušič. Ja. Prav ste prebrali. Aktualna obrambna ministrica, ki se je želi vladni predsednik Borut Pahor (v imenu nekoga drugega) znebiti zlepa ali zgrda. Žal.