Politika kot afera

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. februar 2010 / 06:00

Zdi se, da se v zadnjem času glavni politični spoprijem v Sloveniji dogaja na način afer. Že pred volitvami 2008 je izbruhnila afera Patria, katere glavna skrita oseba naj bi bil gospod J. Zdaj pa je ta, kot kaže, vrnil udarec: v »garažni aferi«, v kateri poleg ljudi nastopajo tudi psi, skuša opozicija razkriti vso pokvarjenost leve tranzicijske elite. Češ, a vidite: že res, da so pokvarjenci tudi med duhovniki, zlasti tisti, ki skrivaj prakticirajo pedofilijo, ampak takih prascev, kot so ti ta novi bogataši in oblastniki, pa naš svet še ni videl, sodomija je hujša od pedofilije. »Ni se še polegel prah okrog spornega odlikovanja, ko se je zgodila garažna afera. Mučna in tragična smrt pripadnika tranzicijske levičarske elite je razgalila delovanje mafijskega omrežja, ki omogoča ljudem brez vesti stanje, v katerem je vse dovoljeno. Dobesedno vse. Niso jim dovolj samo zlorabe sistema in ljudi, pred njimi niso varne niti domače živali.«

Gornji navedek je iz uvodnika, ki ga je podpisal Janez Janša in je objavljen na spletni strani SDS pod nadvse teatralnim naslovom, oprtim na samega Dostojevskega: »Boga ni. Vse je dovoljeno.« Datum objave: 19. februar. To je prejšnji petek. Naključje (je bilo res le to?) je hotelo, da je dal istega dne Niko Kavčič, ki še vedno velja za sivo eminenco slovenske levice, svoj čas pa je bil tudi politični mentor Janeza Janše, odmevno izjavo za POP TV. V njej je tudi on izjemno ostro kritiziral sedanje stanje na slovenski levi strani in zahteval tako organizacijske kot kadrovske spremembe. Napovedal je, da se nam kmalu prikaže »nov obraz« (zaenkrat je še brez imena), nekateri od znanih pa bi morali čim prej oditi, zlasti Katarina Kresal. »Nobena vlada od Peterletove naprej se mi ne zdi uspešna. Ljudem, s katerimi sem imel opravka v socializmu – Boris Kidrič, Stane Kavčič in Boris Kraigher – vsa garnitura od Peterleta in Drnovška naprej ne seže niti do gležnjev. Ne po svojem znanju, privrženosti, predanosti, pogumu in sposobnostih. Brez teh ljudi ne bi bilo osamosvojitve.« Odgovor tistih, na katere letijo ti očitki, bi lahko strnili v ugotovitev, da se Niko Kavčič ne more sprijazniti s stanjem, v katerem se vsakokratna elita, kakršna že je, ne izbira več na tajnih partijskih sestankih, ampak jo izvoli ljudstvo na demokratičnih volitvah. – Si takšno oblast, kakršno ima, ljudstvo potemtakem tudi zasluži? Kakorkoli že, afere, ki smo jim priča, so dostojno nadaljevanje političnega preigravanja (po srbsko »nadmudrivanja«) v slogu kulturnega boja, ki sta ga v slovensko politiko uvedla klerikalec Anton Mahnič in liberalec Ivan Tavčar v zadnjem desetletju 19. stoletja. Po mojem bi svojim naslednikom v tem trenutku prisodila kar visoko oceno.

Težava je v tem, ker dejanski problemi tega naroda, ki nas težijo z aferami ali brez njih, niso zato nič manjši. Komentator Srdjan Cvjetović, ki je na sceno zahodno od Kolpe in Sotle pogledal z vzhodne strani teh rek, je zapisal: »Življenja navadnih smrtnikov neposredno bremenijo druge težave: proizvodnja slovenskih podjetij se seli v tujino, brezposelnost, ki na srečo ni tako tragična kot na Hrvaškem, razžira socialno sliko Slovenije, mladi ljudje, ki so vedno bolj prepričani, da je večja verjetnost zadetka sedmice na lotu kot sklepanja delovnega razmerja za nedoločen čas … Če bi vsem tem naštetim in drugim ključnim nenaštetim težavam vseh ljudi namenili primerno veliko energije, časa in prizadevanj – sorazmerno pozornosti, kot jo je pritegnila 'afera bulmastifi', bi vizija premierja Pahorja o doseganju kroga najrazvitejših držav verjetno bila nekoliko lažje uresničljiva.« Je treba k temu sploh še kaj dodati?