»I feel Slovenia«
To je trenutno naš veljavni slogan, ki so ga »narodili« strokovnjaki agencije Pristop za vse »Slovenceljne«, mene osebno pa to moti. Prevedeno v slovenski jezik naj bi pomenilo »Slovenijo čutim«.Jaz, osebno, jo čutim nekje drugje kot pa v angleščini. Čutil sem jo že v času fašizma, ker nam je bilo prepovedano govoriti slovensko, čutil sem jo tudi v JLA iz istih razlogov in čutim jo tudi danes. Toda danes, ko berem, gledam in poslušam naše medije, se sprašujem, ali je to še Slovenija? Kje je naša slovenščina? Na radiu in televiziji »plapola« ljubljanščina, ki je daleč od knjižne! Ulice in trgovine so (pre)polne angleščine. Kam nas bo to kmalu pripeljalo? Ni dolgo tega, ko nam je na televiziji razlagal nekdo o svojem strokovnem delu, ki da ga je napisal kar v angleškem jeziku, ki ga bolj obvlada kot slovenščino!? Žarko Petan je nekoč povedal: »Jezik je edina domovina človeka. V njej se zares udomačim.« Mogoče se niti ne zavedamo, da se z vdorom angleščine v naš vsakdan, dobesedno – jezikovno prostituiramo! In to je večini tudi všeč!? Kje je pri vsem tem naša naroda zavest in domoljubje? Ali nam je še potreben Trubar, Cankar in Prešeren? Zgleda, da ne! Dovolj nam je že bogastvo reklame, svet virtualnosti in nihilizma. To še zmoremo!
In na koncu še zgodba v razmislek. Prijatelj, Italijan, rojen v Benetkah, otroštvo je preživel v Sloveniji, šolal se je v Kranju, zaposlil se je v Padovi, sedaj tam upokojen, me pokliče pred novim letom in pove: »A veš, da se tudi jaz počutim Slovenca, saj sem v Sloveniji živel sedemnajst let. Na nočni omarici imam Prešernove poezije, vsak večer pred spanjem preberem nekaj njegovih pesmi. Jih znam že precej na pamet.« In to ti pove človek – iz dežele Danteja!? Komentar skoraj ni potreben. Mi – Slovenci (toda brez mene) pa kar – »I feel Slovenia«!!?
Edvard Erzetič,
Škofja Loka