Diamantni bron

Olimpijske igre bi morale biti na televiziji tako, kot so tiste neskončne španske žajfnice. Ne samo zaradi roka trajanja, temveč tudi zaradi zanimivosti.

Ne samo jaz, kot kaže, je bil tudi predsednik osupel nad prvo medaljo, ki jo je Majdičeva priborila za Slovenijo. Če so se vsi razpisali o tem dnevu, se moram tudi jaz, ker se čutim odgovornega kot velik ljubitelj smučarskega teka. Nekoč davno pred leti sem bil bolj krepak in sem imel po sili razmer zaradi nerodnosti nalomljena rebra, čeprav še danes ne razumem, kakšne so nalomljene stvari, ampak teh bolečin nisem pozabil vse do danes. Spomnim se samo, da sem trpel kot haski v najbolj vročih poletnih dnevih, in to najbolj zaradi tega, ker je bilo moje dihanje tako plitvo, kot je lahko samo dihanje psa. In sem seveda ležal. In nikakor mi ni prišlo na misel, da bi se sprehodil vsaj do hladilnika. Punca, ki živi od teka na smučeh, ni imela nalomljenih dveh reber, ampak je imela zlomljena štiri in še drugo poškodbo, zaradi katere so pljuča spuščala zrak na nedovoljenem mestu, pa ni ležala, ampak je osvojila medaljo na olimpijskih igrah! Fenomenalno, bi rekla Majdičeva! In res. Razlika je jasna: navaden človek z dvema nalomljenima rebroma ne more niti do hladilnika, olimpijka pa lahko s štirimi zlomljenimi do medalje. To je tako fenomenalno, da ji je še sam predsednik države podelil odlikovanje. Ker se je, kot pravijo, ne dolgo nazaj zatalal glede odlikovanj, bi rekel, da se tokrat ni. A vendar ne trdim stoodstotno, da se ni, ker sem precej pristranski zaradi že omenjene ljubezni do smučarskega teka, četudi ženskega. Nič, kar je s tem športom povezanega, mi ne uide. Nič. Prav nič, čeprav sem nestrpen do tujih trenerjev.

In potem, ko so se glave ohladile od diamantnega brona, sem pomislil, če vendarle naši novinarji ne pretiravajo. Vprašal sem se nekaj dni kasneje, ko je Črnjanka osvojila srebro, ki ni bilo vredno niti zlata, kaj šele diamantov. Res je, da si ni polomila reber pred štartom, in res, da ni ogrozila štiriletnega ciklusa in polmiljonskega proračuna, ampak superveleslalom je res taka disciplina, v kateri je vsaka medalja na olimpijskih igrah vendarle vredna zlata, četudi ni zlata. In potem poslušam našega sokrajana, doktorja Turela, ki je, kot kaže, na letošnjih olimpijskih igrah najbolj delaven član slovenske odprave. Njegove izjave so postale PR-ovske, saj že skoraj težko sledi vsem poškodbam predvsem naših tekmovalk, ki so pa tako ali tako precej uspešnejše od tekmovalcev.

Tako kot je iz leta v leto po svetu boljša higiena, tako je tudi šport vse bolj čist, da ne napišem opran od vsega nedovoljenega. Olimpijske igre so postale tako kot nogometna svetovna prvenstva sinonim za »čistost« športa, kar bi pomenilo, da tam ni goljufov, ki bi radi do medalje na nedovoljen način. Če bi hotel napisati kaj sumljivega, bi moral dati v narekovaje, kar bi pomenilo, da močno zaupam v olimpijski duh in olimpijski slogan, ki si ga je izmislil ne vem kako naiven človek, in pravi: Ni važno zmagati, ampak sodelovati. In to velja še danes, ko je kapitalski galop na vrhuncu vsega s športom povezanega. Pa vendar mi je po naključju prišel v roke italijanski športni dnevnik, v katerim je pisalo, da ni vse tako, kot sem bil prepričan. Naslov je bil, da je na tej olimpijadi »metla« učinkovitejša od puške! Je možno, da biatlonci streljajo s slepimi naboji? Naši že ne, ker so tako dobri, da so za naboj ostali brez medalj.