Zahteven direktor, ki zna po šihtu z delavci iti na pijačo

Miro Pinterič, direktor škofjeloškega podjetja Šešir

Škofjeloški Šešir bo v kratkem praznoval 90-letnico ustanovitve, direktor Miro Pinterič pa je s podjetjem, ki izdeluje najrazličnejša pokrivala, povezan že 53 let! Z manjšo prekinitvijo Šešir vodi vse od leta 1971, danes je tudi njegov najpomembnejši lastnik. To, da ima v podjetju glavno besedo, pa vsem, ki poznajo Bizeljčana iz Škofje Loke, ki je za svoje delo prejel tudi priznanje manager leta, ni treba posebej poudarjati.

Šešir je v zadnjih letih vseskozi na preizkušnji. V preteklosti ste že povedali, da bi radi vse zaposlene pripeljali do upokojitve, potem pa ga lahko tudi zaprete. Kako poslujete?

»To leto bo najbolj kritično, kar sem v Šeširju. Ne le zaradi našega podjetja, ampak splošne situacije v mednarodni in domači ekonomiji. Poraba se manjša, hkrati pa na veliko uvaža ceneno blago iz tretjih držav. Obseg prodaje našim standardnim kupcem se je zmanjšal, zato smo zmanjšali tudi standardni obseg proizvodnje, hkrati pa smo odprli dve novi tržni niši – prva so židovski klobuki, druga po klobuki za nizozemsko policijo.«

Kaj pa Slovenija? Delate za slovenske policiste in vojake?

»Slovenija v naši prodaji zaseda le odstotek. Veste, k nam lahko uvozi vsak vse, kar želi, in mu ni treba izpolnjevati nobenih standardov. Vse se valja po slovenskem trgu, mi pa na tak način že v Avstriji ne moremo prodajati. Štiri leta je že, kar smo delali za slovensko Policijo, gotovo bo treba njihovo zalogo obnoviti, seveda pa delamo tudi za Slovensko vojsko. Izdelujemo lepe in kvalitetne izdelke.«

Smo sredi olimpijskih iger. Pred leti ste opremljali slovenske športnike, letos ne. Zakaj?

»Na igrah smo sodelovali po dveh linijah, saj smo delali tudi za nemške športnike in Azerbajdžan. Gledal sem odprtje iger v Kanadi. Kako čudoviti bi bili naši športniki s pokrivali! Pa čeprav bi klobuke takoj zmetali med gledalce in bi v njih pisalo, da jim jih podarja Slovenija. Veste, kako lepa bi bila Tina Maze z lepim pokrivalom. V Albertvillu so se tepli za naše klobuke, sedaj pa nam ponujajo številne izgovore, da jih ni več z našimi športniki. Na ta način smo zamudili lepo promocijo Slovenije.«

Kako vam je uspelo pridobiti posel z židovskimi klobuki?

»Vera Židom zapoveduje pokrivalo, zato so največji in hkrati najzahtevnejši kupci. Vsak kupi enega do dva na leto. Američana, gospoda Mendelson in Solomon, sta ugotovila, da bi bilo donosno na Kitajskem postaviti tovarno klobukov. V Evropi sta iskala surovine in stroje, kamorkoli so prišli, pa so priporočili mene! Gospoda Mendelsona poznam že od prej, predstavil mi je projekt in najprej sem mislil, da bi radi tovarno na Kitajskem zgradili na račun Šeširja. Vendar bi jo postavili v vsakem primeru, mi pa lahko štiri leta živimo na račun njihovega učenja. Sam sem rojen v nemškem taborišču, zato so me Židi vzeli za svojega, in hitro smo sklenili posel za šivanje klobukov v prvi fazi. Čim kasneje jim bo uspel prehod naprej, bolje za nas.«

Kako ste zaključili lansko poslovno leto?

»Slabo, vendar smo preživeli. Če prebrodimo leto 2010, bo Šešir še zelo dolgo živel.«

Zakaj je to leto prelomno?

»Še od lani vlečemo določene tehnološke napake v to leto, po drugi strani pa ni prave prodaje v Evropi. Tudi cene surovin se dražijo, cene končnih izdelkov ostajajo enake, konkurenca iz Kitajske je vse močnejša. Po drugi strani pa domače okolje ni prijazno do proizvodnje. Res je, da moramo gledati na visoko dodano vrednost, da morajo biti izdelki in proizvodnja ekološki … Z vsem se strinjam, vendar v Sloveniji potrebujemo tudi rokodelce, klobučarje, zidarje, mizarje … Za vse bi se našlo delo. Tudi pri nas. Pri klobučarstvu stroj ne more nadomestiti človeka. Mar ne bi bilo škoda, da bi Šešir, ki je blagovna znamka Slovenije, šel po gobe. Moj cilj je, da ostanemo na eni lokaciji s sedemdesetimi zaposlenimi. Podjetje bi moralo biti v lasti delničarjev.«

Koliko sodelavcev imate danes?

»V tem trenutku nas je 68, naš problem pa je konfekcija v Stari vasi v občini Brežice. Te bi rad spravil do upokojitve in zaprl tamkajšnji obrat.«

Povedali ste, da delujete kar na treh lokacijah: na Sp. trgu v Škofji Loki, na Trati v Škofji Loki in v Stari vasi. Zakaj?

»Skupno imamo dvajset tisoč kvadratnih metrov površin, za katere drago plačujemo nadomestilo za stavbno zemljišče, potrebujemo jih pa le štiri tisoč. Komu naj jih danes prodamo? Vzdržujemo jih in plačujemo ogrevanje in podobno … Ah, zato pa smo danes v takšnem zosu. Delničar Šeširja je bogat, po drugi strani pa je podjetje stroškovno zelo drago. Brez tega bi pozitivno poslovali, celo o dividendah in višjih plačah bi se lahko pogovarjali.«

Ste največji lastnik Šeširja?

»Naj bi bil. Vendar je to zame le breme. Celotno podjetje so ustvarili le zaposleni, nič nam ni dala država. Dogovorili smo se, da bomo imeli večje plače, ko bomo odplačali tovarno (na Trati, op. p.), pa je prišel hudič in nam vse odnesel. Prišli so Kadi, SOD-i, SRD-i, NFD-ji in denacionalizacijski upravičenci pa Triglav investicije, GBD in drugi skladi, od katerih smo morali kasneje sistematično kupovati lastno podjetje. Imeli smo pripravljen denar, ki so ga delavci namenili kupovanju delnic. Včasih smo kupovali tudi zato, da ne bi prišle v roke špekulantov. Vedno več nas je lastnikov, saj prvi lastniki po lastninjenju ne želijo prodajati deleža v Šeširju, ampak z njim umrejo, deduje pa ga več oseb. Zato imamo danes 128 lastnikov, od njih pa nihče noče prodati. Drži tudi, da bi nas NFD lahko že zdavnaj prodal, vendar Šeširja ne bi bilo več.«