Slalom med luknjami

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / ponedeljek, 22. februar 2010 / 06:00

Na dveh srednje velikih prelazih smo opravili suhi slalomski trening pred olimpijskimi igrami. Med luknjami na cesti.

Po tednu dni potepanja po Romuniji so se nam v mislih vse pogosteje prikazovale slike Moldavije, ki je sicer nihče od nas še ni videl, kar pa še ne pomeni, da naše misli ne bi mogle biti nekako … no, moldavske. Petek, 17. julija, bo torej dan za vožnjo, je bilo določeno v potovalnem načrtu, ko smo krenili iz Kranja. To smo cel dan tudi pridno potrjevali, saj smo tja do devete zvečer, ko smo si v nekem motelu končno le našli prenočišče, prevozili 366 kilometrov, kar je za vožnjo po regionalnih cestah, »dveh Vršičih«, slalomu med udarnimi luknjami in kakšnem makadamu vmes prav lepa številka. Odločili smo se za krajšo (časovno pa daljšo) pot prek dveh gorskih prelazov, sicer pa skozi vasi. Koliko smeha pri krajevni tabli vasi Sovata. V nekaterih državah imajo res hecna imena krajev, in podobno kot smo se pred tremi leti v Estoniji ustavili v kraju z imenom Vosu, smo si tokrat privoščili zelenjavno varianto v Sovati.

Že na prvem prelazu smo uprizorili pravi slalom med udarnimi jamami, najglobljimi tudi do 15 centimetrov. Medtem ko sem vozil slalom med luknjami, sem se zaman spraševal, čemu na relativno prometni turistični cesti nobeden ne »flika asfalta«. Luknje so sicer precej zahrbtna sorta. Ponavadi so na ovinkih, kjer se ne moreš umikati po drugem voznem pasu, ali pa na prehodih iz sonca v senco, ko drevesa tako dobro zakrijejo luknjo v cesti, da naredi damo tk-dk … »Zadeta,« se reče pri igri »ladjice potapljat'«. Kake tri sem prav zares osrečil v sredico, medtem ko sem jih vsaj tristo z vijuganjem po cesti tudi uspešno zgrešil. Sledil je še en in še bolj slikovit prelaz, saj smo se peljali tudi skozi skalne soteske, sredi katerih so bile stojnice z različnim romunskim blagom. Nekaj fotografij, ohladiti zavore in gremo naprej. A le dvesto metrov, nakar sem se v klancu komaj ustavil. Zavore so prijele šele, ko sem četrtič pritisnil na stopalko. Ustavil sem se, dvignil pokrov motorja, da bi ohladil zavorne diske in hkrati počakal Starija, ki se je vrnil potem, ko so mu nižje po cesti razlagali, da je zgoraj en podoben avto z dvignjenim pokrovom … Malo sem in tja pošprica olje po notranjem blatniku, a ni sile. Nivo olja je v redu, le ventili malo »klofajo«. Ah, bo že. Spustimo se v dolino in kakih deset kilometrov niti enkrat ne pohodim zavor, saj zaviram predvsem z motorjem in nižjimi prestavami. In danes, v petek, ko berete te vrstice, sva z Aljažem v mestu Cassis blizu Marseilla v Franciji in pravkar v prtljažnik nalagava obnovljen motor z 000 prevoženimi kilometri.