Dokler bom živ, bom migal

Zgodba o Ivanu, ki ni dovolil, da bi ga živega zakopali (2)

»Že takoj v nedeljo so se vse štiri hčerke prikazale na vratih, držale so mi pridigo o moji starosti pa o tem, kako so imele rade mamo in kako je ona imela rada mene, jaz pa, da želim, pacek nemarni, onečastiti njeno ime s tem, da mislim na druge ženske. Na glavo so mi nakopale še vnuka, ki naj bi me spodbujal k molitvi in ne k pregrešnim mislim, pa ni bilo nič od tega. Ko bi mi vsaj kosilo skuhale, ko so že ropotale, pa še tega niso storile!«

Pravzaprav bi vse skupaj ostalo pri šali, če ne bi hčerke zagnale preplaha. Ena od sosed mu je celo prinesla na nos, da jo hčerke vsak dan kličejo in poizvedujejo, če kakšna ženska obiskuje njihovega očeta. Namesto da bi se hčerke oglasile vsaj enkrat na teden in mu kaj skuhale, pa pospravile, zlikale perilo in podobno, so potuhnjeno trepetale, da jim oče morebiti ne bi zapravil časti in premoženja.

»Velikokrat sem že slišal za podobne zgodbe, toda zmeraj se mi je zdelo, da tisti, ki so jih pripovedovali, pretiravajo. Da otroci niso taki, da ne morejo biti. Ko sem preizkusil na lastni koži, so se mi šele odprle oči,« je nadaljeval Ivan.

S pokojno ženo sta bila varčna, tako da mu ni bilo treba gledati na vsak evro. Odločil se je, da se še enkrat odpravi v toplice, saj mu je bilo tam všeč, pa tudi družba, ki jo je doma pogrešal, je bila zmeraj pri roki.

»Vnuk me je sicer peljal, a med vožnjo si ni mogel kaj, da ne bi govoril o grehu in teh rečeh. Ja, ja, ja, Milena, saj vem, da se ti zdi smešno, vidim te, kako se pritajeno hahljaš, ampak - govorim ti po resnici! Prvi dan je ostal z menoj, verjetno zato, da si je malo ogledal teren, če bi kje videl kaj nevarnega zame. Resnici na ljubo pa moram priznati tudi to, da me je vzel s seboj na bližnjo župnijo, kjer je živel njegov sošolec. Lepo so nama postregli in že dolgo nisem tako dobro jedel, pa si je možakar kuhal sam. Vsa čast mu!«

Žal Ivan tokrat ni imel sreče. Ženske, ki so se z njim želele družiti, so se mu zdele sitne, opravljive in malenkostne.

»Očitno sem imel smolo, kajti vsaka, s katero sem se zapletel v pogovor, je spet nergala samo o denarju. O tem, kako je kje za cent dražje kot drugje, pa o tem, kaj lahko za enako ceno dobiš v kakšnih drugih toplicah, pa o tem, v kateri trgovini se cenovno bolj splača kupovati. Potem mi je bilo vsega dosti, pa sem najbolj vsiljivi lepo dejal, da če že misli v toplicah uživati, naj potem ne prešteva vsakega porabljenega centa. Seveda je bila užaljena in me je začela opravljati pred drugimi. Še dobro, da je šla kmalu domov, drugače bi me spravila ob vso družbo,« si Ivan ne more kaj, da ne bi kakšne rekel tudi na račun žensk.

Domov se je vrnil slabe volje in z občutkom opeharjenosti. Načrti o tem, da bo srečal »kakšno prijazno«, so se mu podrli.

Nekoč, ko je brskal po upokojenski reviji, so mu padli v oči mali oglasi. Začel jih je prebirati in nenadoma je odkril novo pot, ki bi ga pripeljala iz osamljenosti.

»Vzel sem si čas in začel klicati vse po vrsti, ki so imele objavljeno telefonsko številko. Dobro sem se zabaval že s tem, da sem sogovornice razumel, saj so nekatere govorile v nemogočih narečjih. Vabile so me k sebi na obisk, se mi ponujale, da pridejo one k meni. Ena, ki je bila zelo zgovorna, mi je že v prvo postavila tarifo za svoje usluge, češ da je ona brezplačno stregla samo prvemu možu, potem pa nikomur več. Ugotovil sem, da se tak biznis marsikateri splača. Neka Poldka (ime je izmišljeno) se je že od upokojitve naprej selila od enega vdovca k drugemu, vsakemu malo stregla, in ker je izbirala take, ki so imeli kaj pod palcem, je tudi poskrbela zase, da ji ni nič manjkalo. Nazadnje je bila pet let z nekim invalidom, ki ji je v oporoki namenil hišo, a so pokojnikovo željo njegovi otroci uspešno izpodbili, češ da oče ni bil pri zdravi, ko se je tako odločal. Naslednja gospa bi sicer ne živela z menoj, ampak bi me po potrebi vozila k zdravniku, hodila z menoj na izlete in podobno. Odločno pa je povedala, da njej za kakšne packarije ni več, ker je imela moža, ki jo je pogosto varal in so se ji te reči zagnusile.«

Med članki v tej reviji pa je odkril še nekaj drugega: da lahko gre na računalniški tečaj. Najprej je pomislil, kaj mi bo, saj sem prestar, potem pa se je spomnil na samoto, v katero je uklet 24 ur na dan, in z nasmehom na obrazu in malo dobre volje je uredil tudi to. Prijazen glas na drugi strani telefona pa mu je zagotovil, da ga bo že kdo od drugih tečajnikov mimogrede pobral z avtom, tako da mu za to ni treba skrbeti.

Ivan je ugotovil, da se lahko tudi iz običajnih stvari rodi pustolovščina in tega je bil zelo vesel. (Se nadaljuje)