Moj otrok ima avtizem (6)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. februar 2010 / 06:00

Otroci, ki imajo avtizem, so za številne uganka. To najbrž izhaja iz naše želje, da bi vse poznali, vedeli, kako deluje, popravili ali nadzorovali.

Kar ne poznamo, obarvamo s črno ali belo barvo. Ali nas privlači ali odbija. Ti otroci pa so tako mavrični, če jih le znamo pogledati in jim pustiti, da na svoj način vplivajo na svet. Čudijo se sončnim žarkom in strmijo v polno luno. Za nas izguba časa, za njih le navada ali kaj več? Včasih si želim, da bi lahko videla, kar gledajo, slišala, kar poslušajo, in čutila, kar občutijo. Mogoče zato, ker to počnejo tako intenzivno, ne površno kot mi, ki hitimo skozi svet. Tako delajo tudi s talenti, vendarle le ob spodbudi pravih ljudi, ki prepoznajo v njih bogastvo. Kar počnejo, počnejo z vso strastjo do življenja. Ali pa ne počnejo nič. Kot da ne znajo biti polovičarski. Njihova nadarjenost na področju glasbe, risanja, tehnike je lahko neprecenljiva. Če postane to način za vključevanje v družbo, je življenje lažje. Ni lahko, je pa lažje. Prav tako jim lahko koristi njihov spomin, ki podrobno shrani in prikliče številne podatke. Vendarle se morajo kljub temu učiti vsakodnevnih veščin, razbirati sporočila iz okolja in se nanje odzivati. Razumemo lahko, zakaj je zanje težko komunicirati. Ne znajo ločiti uporabnih sporočil od neuporabnih, jasnih od nejasnih in težko prepoznajo neverbalno komunikacijo. Tudi nam je pogosto težko ob poplavi vseh besed, zanje pa je to že pravi stres. Nekateri sploh ne opazijo, da se pogovarjamo z njimi ali pa so pretirano glasni. Tudi šale zanje niso prav nič smešne, saj jih razumejo dobesedno. Otroci ne povedo, kaj bi želeli imeti, ampak s svojo roko ali z roko starša pokažejo na določen predmet. Značilnost, ki bode v oči, pa je ponavljanje stavkov ali eholalija. Če mi vprašamo »ali si imel lep dan?«, se v tem primeru zgodi, da otrok ponovi »ali si imel lep dan«, namesto da bi odgovoril.