Dražgoše, 5. del

Resnica o »dražgoški bitki« in povojni obnovi Dražgoš v očeh domačina

Vsi preseljeni Dražgošani smo bili zaprti v enem samem prostoru. V Šentvidu smo ostali šest tednov. Hrane je bilo zelo malo. Vsaka družina je dobila eno skodelico (približno liter in pol) in to hrano si je morala razdeliti med družinske člane. Zadnjih trinajst dni so v zaporu v kuhinji delala tri dekleta iz Dražgoš (Birtovi Tončka in Albinca in Megušarjeva Micika) in tako smo po dolgem času lahko spet poskusili gorenjske koruzne žgance. Po šestih tednih, na pustni torek ob sedmih zjutraj, je prišel ukaz, da moramo biti ob devetih pripravljeni za odhod. Prepričani smo bili, da nas pošiljajo naprej v nemška taborišča. Naložili so nas v dva vojaška kamiona in začeli smo se voziti proti Jeprci in nato zavili proti Škofji Loki. Slišal sem, da so se starejši pogovarjali, da se peljemo proti Selški dolini. Pripeljali so nas do vasi Češnjica. Tam so nas razložili in nas pustili sredi ceste.

Premišljevali smo, kako naprej. Dobri ljudje in nekateri sorodniki so izvedeli, da so pripeljali Dražgošane iz zapora, in so nam prišli pomagat. Našo družino je vzel pod streho daljni sorodnik Erzarjev Franc iz Podlonka, ki je živel v Otokih, to je naselje nekako med Češnjico in Železniki. Nikoli ne bom pozabil, kako nam je Francetova sestra postregla s pustnimi dobrotami (bil je ravno pustni torek). Počutil sem se, kot da sem na kraljevski gostiji. V tej hiši smo ostali do sredine leta 1945. Vsi izseljeni Dražgošani so dobili dom pri dobrih ljudeh. Tudi tisti Dražgošani, ki niso bili zaprti v Šentvidu, torej tisti, ki se jim je uspelo še pravočasno umakniti na Jelovico, so kasneje dobili zavetje pri dobrih ljudeh, in to čeprav je bilo vsem, ki bi vzeli pod streho Dražgošane, zagroženo s smrtno kaznijo.

Spomnim se, kako sva 25. marca 1942 z mamo odšla k Markcovim na Rudno po hrano in prav na ta dan sem videl z Rudna (od Novakove žage), da so Nemci zminirali tudi cerkev, ki je še edina stala v Dražgošah ... To je bil dejanski konec vasi in od nje ni ostalo nič več. Do 25. aprila 1942 je bilo območje Dražgoš razglašeno za zaprto vojaško območje in vsakomur, ki bi se zadrževal na njem, je bila zagrožena smrtna kazen.

Po 25. aprilu 1942 smo začeli občasno hoditi v Dražgoše obdelovat zemljo, da smo se lahko preživljali med vojno. S Češnjice smo hodili peš ali s konjem. Sredi leta 1944 so bili Nemci pregnani iz Železnikov in partizani so mobilizirali več fantov (jaz sem imel takrat trinajst let) za prevoz hrane in materiala za oskrbo partizanov do Novakov in Cerknega, na t. i. Področje. Zelo dobro se spominjam, kako sem pozimi 1944 ponoči moral odpeljati tovor s konjem na Področje. Nekdo od prevoznikov je peljal sol. Pri nas doma je bilo zelo malo hrane, o soli pa smo lahko le sanjali ... Ko sem videl toliko soli na kupu, sem si zaželel, da bi jo lahko vsaj malo prinesel domov. Slekel sem suknjič in nekaj soli stresel v rokav in pustil suknjič pri drevesu. Ko sem se vračal s Področja, sem sol spotoma pobral.

Spomnim se tudi, kako so partizani približno teden dni pred božičem 1944 mobilzirali šest fantov (med njimi tudi mene), da smo šli vozit les z Blegoša na žago v Novake pri Cerknem. Stanovali smo v vasi Robidnica nad Poljansko dolino. Les je bil namenjen za graditev bolnice Franja. Eden od fantov, Boškov Jur s Češnjice, je rekel, da za božič še nikoli ni delalo in tudi letos ne bo. Stražar pa mu je odvrnil, da bo letos pač drugače. Naslednje jutro stražarja ni bilo nikjer, zato smo se vsi fantje hitro odpravili proti domu. Zdelo se nam je čudno, kam so vsi izginili. Tišina se je zdela kot zatišje pred viharjem ... In naslednji dan, na božič, se je ravno na tem območju začela hajka. Nemci so požgali vas Robidnica in vse moške postrelili. Če ne bi pravočasno odšli, bi bili tudi mi med mrtvimi ... Stražar pa nam prejšnji dan niti z besedo ni omenil, da Nemci pripravljajo hajko, ali nas opozoril, da bi se tudi mi lahko umaknili na varno, kot so se partizani.

Vrnitev domov in obnova vasi

Do konca vojne je naša družina ostala v Železnikih, junija 1945 pa smo se vrnili v Dražgoše. Nastanili smo se v sušilnici za sadje, ki smo jo obnovili. Velika je bila približno devet kvadratnih metrov. Začeli smo graditi malo leseno barako, da smo se do zime 1945 lahko preselili vanjo.

(Nadaljevanje naslednji petek)