Sneg razveseljuje in žalosti

Nesreče dveh smučarjev in deskarja, ki so umrli pod snežnimi plazovi, so povod za pogovor z izkušenim gorskim reševalcem in zdravnikom. Iztok Tomazin, dr. med. iz Tržiča, je pomagal že številnim ponesrečencem. Žal je včasih pomoč zaman.

Že dolgo ste povezani z gorami kot alpinist, vodnik, smučar in reševalec. Kaj privlači ljudi v gore pozimi, ko je tam še več nevarnosti?

»Več kot 35 let hodim v gore, kjer sem spoznal vse od klasičnega alpinizma, odprav v visoka gorstva, prostega, zimskega in lednega plezanja, alpinističnega in turnega smučanja do prostega letenja z zmaji in s padali. Sem gorski vodnik in inštruktor, gorsko reševanje pa je že dolgo prepleteno z mojim poklicem. Sem aktiven kot letalec-reševalec in zdravnik; vodil sem zdravnike naše GRS, sedaj pa zastopam Slovenijo v mednarodni zvezi reševalne organizacije IKAR.

Čari gora v vseh letnih časih so res veliki. V estetskem smislu so gore najbolj privlačne pozimi. Smučanje, deskanje, ledno plezanje in še kaj očara marsikoga. Sneg omogoča velike užitke, izzive in zadoščenje v raznih vrstah gibanja, hkrati pa je lahko zelo nevaren. Glavna nevarnost so gotovo snežni plazovi. Nasploh je pozimi v gorah drugače. Dan je krajši, temperature so nižje, koče so zaprte, dostopi so daljši. Če se kaj zalomi, je vse bolj resno zaradi teh razmer.«

Kateri gorski predeli pri nas so najbolj nevarni zaradi proženja snežnih plazov in zlasti, kdaj se jih je treba izogibati?

»Težko je izpostaviti posamezne predele. Načeloma so nevarni vsi predeli, ki po svoji konfiguraciji, legi, smeri neba in še čem ustrezajo pogojem za plazenje. Če je od 20 do 40 in več stopinj naklona, se lahko sneg plazi. V določenih vremenskih okoliščinah so bolj nevarna južna pobočja, v drugih severna. Povsod, razen v gosto poraslih predelih z gozdom, obstaja nevarnost za snežne plazove. Glede na statistiko nesreč so določena območja bolj nevarna; tudi zato, ker so bolj obiskana. Tukaj lahko izpostavimo območje Zelenice, gore okrog Vršiča in Kanin. Po novem snegu, če ga zapade dvajset centimetrov in več, se nevarnost plazov poveča. Veliko je odvisno tudi od tega, kakšne so bile temperature ob padavinah, ali je pihal veter in ustvarjal klože, in kako se je sneg preobražal. Vedeti je treba kup stvari, ki jih povprečen gornik – da ne rečem gorniški laik, kar je večina smučarjev – ne more obvladati. Vsak pa se lahko vsaj seznani s podatki o stopnji nevarnosti plazov. Vedeti je treba, da gre za splošno oceno, zato je o lokalnih razmerah dobro vprašati tiste, ki so tam že bili.«

Snežni plazovi so to zimo terjali že štiri žrtve, alpinista in tri smučarje. Kaj lahko rečete o teh nesrečah nasploh in kaj posebej o zadnji na Zelenici?

»Edina skupna ugotovitev je, da je letošnja zima nadpovprečno nevarna za plazove, kljub sorazmerno mali količini snega v primerjavi s prejšnjimi leti. Razmere ob padavinah so bile specifične; temperature so bile nizke, podlaga je bila trda in ugodna za plazenje, sneg se je preobražal počasi in se še vedno, snežilo je ob močnem vetru. Izpolnjeni so bili glavni pogoji za veliko nevarnost snežnih plazov. Največ skupnega imata nesreči smučarjev na Krvavcu in Voglu. Tukaj je šlo za tipično zapuščanje urejene smučarske proge za kratek čas in na omejenem odseku. Točno takrat in tam se je sprožil plaz, ki je pokopal smučarja.

Nesreča deskarja na Zelenici je specifična. Že pred dvema letoma ali več sem napovedal, da se tam lahko zgodi nesreča. Pogosto hodim po poti na Zelenico, kjer se vsako zimo prožijo plazovi. Meni in drugim tržiškim gorskim reševalcem je znano, da je ta predel zelo nevaren. Po steptani cesti hodijo množice ljudi, po njej pa so se celo sankali. Presenečen sem, da se ni že kdaj prej zgodila nesreča. Ta cesta je koristna za upravljanje smučišča, morali pa bi jo zapreti ob nevarnosti plazov – ne le s tablo, ampak tudi z zapornico. Ljudje so namreč malomarni, znakov ne spoštujejo, sploh ne tam, kjer ni nobene kontrole.«

Lahko poveste kaj več o reševanjih ob zimskih nesrečah, ki so težka in nevarna naloga za gorske reševalce in zdravnike?

»Vsako reševanje iz plazu je kompleksno. Po eni strani se zelo mudi, ker se naglo zmanjšuje možnost preživetja ponesrečenca. Raziskave kažejo, da v prvih dvajsetih minutah zasutja preživi 90 odstotkov ljudi. Pozneje ta odstotek zelo pada. Če ima zasuta oseba zračni žep pred dihali, lahko preživi pol ure ali uro. Ta ima možnost, da jo rešimo. Potreben je čas, da se zbere čimveč reševalcev z vso opremo. Če se le da, morajo prvi priti na kraj reševalni psi, ki imajo največ možnosti, da hitro najdejo zasutega. Nato so na plazišču reševalci s sondami, lopatami, plazovnimi žolnami in drugimi elektronskimi sistemi, kot je, na primer, odbojnik RECCO. V veliko pomoč je helikopter, ki omogoča prevoz in oskrbo reševalcev. Dobro je tudi sodelovanje z žičničarji. Slednje moram pohvaliti za akcijo na Zelenici. Dali so motorne sani, da sem bil z vso zdravniško opremo v četrt ure na plazišču. Podobno je bilo na Voglu.

Reševanje se zavleče, če ni znano mesto zasutega. Kdor ima plazovno žolno, ga lahko reševalci zelo hitro najdejo, zlasti v majhnem plazu. V treh nesrečah ni imel nihče tega niti plazovne zračne blazine. Ko nekoga zasuje, je treba s kovinskimi sondami preiskati vse območje plazu. Na Zelenici je to trajalo tri ure v majhnem plazu, na Voglu pa pet ur v nekaj večjem plazu. Ob daljšem sondiranju vemo, da iščemo mrliča. Plaz na Zelenici je bil specifičen, saj je ponesrečenca odneslo med drevesa. V takih primerih nastanejo poškodbe, ne le zadušitev. Pri reševanju ponesrečenca ni počitka, vsi delamo na vso moč. Na Zelenici sem bil med prvimi, zato sem pomagal pri grobem sondiranju. Nato sem čakal na zgornjem robu plazu, da bi takoj ukrepal ob najdbi ponesrečenca. Zdravnik sodeluje pri zadnji fazi odkopavanja, ker je treba zelo previdno odstraniti sneg ob glavi in ugotoviti, ali ima ob njej zračni žep. Od tega je veliko odvisno oživljanje. Za reševanje na Zelenici moram povedati, da je kmalu za menoj prišla s helikopterjem dr. Eva Pogačar, med tržiškimi gorskimi reševalci pa je bil tudi vodja reševalne službe ZD Tržič Janez Primožič. Začeli smo z oživljanjem ponesrečenca, žal pa je bilo zanj že prepozno.

V dolgih letih reševalnega dela sem izpod snega izkopal že kar precej trupel. To je izjemno psihično težko za reševalce in tudi zdravnike, čeprav imamo slednji več prakse s takimi težkimi prizori. Moja prva res težka izkušnja je bil plaz na Zelenici leta 1977, ko sem še kot alpinist pomagal pri izkopavanju štirih učencev in dveh učiteljev. Dostikrat reševalci veliko tvegamo, ko rešujemo druge. Najtežje pa je, kadar je ves trud zaman.«