Po pustu post

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 19. februar 2010 / 06:00

Po pustu pride post. Ta je že od nekdaj predvsem verska zadeva in zahteva. Kristjani naj bi se v tem času spominjali na tistih 40 dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi, kjer je ob postu in v prestanih skušnjavah duhovno dozorel za javno delovanje in velikonočni finale v Jeruzalemu. V postnem času in vsak petek naj bi tudi kristjani živeli po njegovem zgledu, se poglobili vase, to in ono premislili, skušali sami v sebi dozoreti za večjo spremembo. Za večjo odpornost do »krize«, denimo.

Preteklost in sedanjost hkrati pričata, da post ni le verska, ampak tudi zelo praktična zadeva. V naših krajih pride postni čas zmeraj takrat, ko je konec zime in se začenja pomlad. Z drugimi besedami: to je čas, ko je (bila) večina pridelkov preteklega leta že pojedenih, novih pa še ni. Ekonomski fundament religiozne nadgradnje, bi rekel Marx. Reveži, ki jih je bilo v naši deželi v starih časih zmeraj veliko več kot bogatih (in zdaj bo spet tako), bi v tem obdobju torej ne imeli kaj dosti jesti, tudi če post ne bi bil zapovedan. »Vsi stari se še spominjate našega nekdanjega posta. Ko je polnočni zvon oznanil pepelnico, tedaj je bilo konec vsake mesne jedi do velike noči. Ves post nismo užili ne koščka mesa ne kanca masti in vendar je bilo toliko veselega zdravja po družinah …« S temi besedami se je Fran S. Finžgar spominjal posta, kakor so ga prakticirali v krajih pod Stolom, v njegovih mladih letih, še pred koncem 19. stoletja. Ko je dr. Marija Stanonik raziskovala etnološki vidik prehrane na Žirovskem, je prišla do precej drugačnih ugotovitev. »Strašno so držali nanj« - na post – so ji zagotavljali starejši ljudje o svojih prednikih, »zato so bili pusti, razdražljivi, nataknjeni, ker so bili lačni. Po kmetih so sicer dajali redne obroke, da ne bi opešali, vendar v manjših količinah in manj zabeljeno«. Pri bajtarjih pa razlike skorajda ni bilo, prej in potem je bilo predvsem zelje: »Nič dosti se ni poznalo, da je post, ker smo zelje skozi imeli. Nekajkrat je mama skuhala alelujo za južino, repne olupke in malo ajdove moke, tisto vem, ko nisem marala.« Kakšen je bil tedaj v resnici post naših prednikov – vesel in zdrav ali pust, razdražljiv in nataknjen?

Da se časi in razmere res spreminjajo, se kaže tudi v postnih navadah. V prenažrtih časih, kakršni so nastopili v zadnjih desetletjih, vse več ljudi manj je tudi zato, ker je zdravo. Za Jude v Stari zavezi je hrana božji dar, postijo se, ker je taka božja zahteva. Slovenci so se stoletja postili, ker je tako zahtevala Cerkev, še večkrat zato, ker tako ali tako niso nič imeli. V 21. stoletju se Slovenec, kot vsak moderni Evropejec posti predvsem zato, ker je zdravo. Zaradi sebe. Eni to počno ob določenih dnevih, drugi cele tedne, tretji vse leto. Postiti se seveda ne pomeni nič jesti. Ješ lahko tudi petkrat na dan in v čisto spodobnih količinah. Važno je predvsem to, da je hrana manj tolsta, bolj zdrava, bolj izbrana. Učinek se ne pozna le v kilogramih telesne teže in obsegu pasu, temveč tudi v počutju. Vse več je ljudi, posebno v intelektualno zahtevnejših poklicih, ki ugotavljajo, da pomenijo spremenjene prehrambene navade tudi boljše počutje, boljšo delovno in siceršnjo formo. Tako posodobljeni post je torej ena od oblik sodobnega egoizma. Postiš se zaradi sebe, ne zaradi drugih ali celo Bogu na čast. To samo po sebi ni slabo. Vendar pri tem ne bi smeli pozabiti na tisto staro, duhovno razsežnost posta. Ko si manj nažrt, si bolj odprt. Kadar je v človeku manj hrane in se njegovo telo ne posveča le prebavi, je v njem dejansko več prostora za vse drugo. Če ne za Boga, pa vsaj za drugega, za svojega bližnjega.