Sami prijetni spomini

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Športne legende: Polona Frelih, nekdanja namiznoteniška igralka, že več kot desetletje živi v Nemčiji.

Polona Frelih že zdavnaj spada med legendarne slovenske športnice, saj še danes velja za eno najboljših slovenskih namiznoteniških igralk vseh časov. Sama pravi, da je uvrstitev na olimpijske igre v Barceloni leta 1992 njen največji športni uspeh. Njene številne zmage na prestižnih turnirjih, državnih prvenstvih, odličnih uvrstitvah na evropskih in svetovnih prvenstvih so razlogi, da jo štejemo med najboljše slovenske športnice. Že več kot desetletje živi v Nemčiji. K pogovoru smo jo povabili, ker menimo, da je v ženskem namiznem tenisu naredila ogromno in se bomo njenih uspehov spominjali še dolgo.

Živite in delate v Nemčiji?

»Ko sem prenehala igrati namizni tenis, sem začela z restavriranjem pohištva, in sem kasneje naredila mizarsko šolo. (Tukaj se reče 'ausbildung', poklicna šola, ki traja tri leta.) Trenutno sem že dve leti na bolniški, poškodovala sem se pri delu, na levi roki imam še ploščo v zglobu, tako da čakam, da mi jo odstranijo. Še pred »športno upokojitvijo«, ko nisem več tako intenzivno igrala, sem naredila trenerski tečaj, (C-licenco) in sem trenirala štirikrat na teden otroke, dvakrat na teden pa še v šoli namesto telovadbe.«

Kako to, da ste se odločili ostati v Nemčiji?

»V Nemčijo sem šla, ker sem si želela igrati v 1. bundesligi. Začela sem v 2. ligi in smo se že po enem letu uvrstili v 1. ligo. V sezoni 1994/95 sem zamenjala klub. S Tus Glanom sem igrala 1. in 2. ligo do leta 1996/ 97. Ko sem prenehala igrati, sem tri leta vodila prvo ekipo v Tus Glanu. V Nemčiji sem od leta 1992, na začetku sem se veliko vozila sem in tja, in 1993 pa ostala v Nemčiji.«

Kateri je vaš največji uspeh v namiznem tenisu?

»Moj največji uspeh je uvrstitev na olimpijske igre v Barceloni. Zame je bil to največji športni uspeh, in to je največ, kar lahko en športnik doživi. Drugače pa svetovno prvenstvo v Chibi leta 1991, tam sem zares imela občutek, da sem se prebila v svetovni vrh.«

Kaj vas je vleklo k zeleni mizi?

»Zelena barva pomirja (smeh). No, ni bilo vedno tako! Ne vem, kaj bi rekla, mislim, da ko zmagaš na enem turnirju tam in na drugem drugje, si želiš še več uspeha in imaš nove cilje, in te cilje hočeš uresničiti, tako se pač stopnjuje. Trenirati sem začela z desetimi leti. V bloku so bili otroci, ki so tudi trenirali, in imeli smo mizo, tako da smo včasih naredili tudi majhne turnirčke. Ko sva se z mojim bratom odločila, da grem na trening, ni bil ati preveč navdušen. Tudi on je namreč igral namizni tenis in ve, koliko znoja je potrebnega, da prideš do uspeha. Vzporedno z namiznim tenisom sem trenirala tudi plavanje, in po približno enem letu sem se dokončno odločila za namizni tenis.

Moji prvi uspehi, seveda sem se na začetku veselila, ko sem zmagala na gorenjskem prvenstvu, in tako se je pač stopnjevalo, z gorenjskega prvenstva do reprezentance. Prvič sem v jugoslovanski reprezentanci igrala na evropskem prvenstvu v Den Haagu, ko sem igrala za pionirke. Skratka, k zeleni mizi so me začeli vleči predvsem uspehi. Že v najmlajših kategorijah sem bila uspešna in potem poti skoraj ni bilo več nazaj (smeh).«

Kakšen je vaš najlepši spomin na namizni tenis?

»Olimpijske igre v Barceloni so mi ostale v posebnem spominu. Drugače pa tudi evropsko prvenstvo, ko sem zadnje leto igrala za mladinke, v Novem Sadu leta 1989. Bile smo evropske prvakinje in jaz sem zmagala zadnjo tekmo, res nepozabno. Nepozabno pa predvsem zato, ker je bil moj ati evropski prvak, ko je zadnje leto igral za mladince, tudi na domačem terenu, in je prav tako zmagal zadnjo tekmo.«

Ali obstaja tudi kak grenak spomin na namizni tenis?

»Ne. Tudi kar se mi je takrat mogoče zdelo slabo ali grdo, mi je danes prijeten spomin (smeh).«

Še vedno igrate?

»Ne, ne igram več in nimam tudi nobene zveze z namiznim tenisom, ne glede na poškodbo. Igrala sem do leta 1996/97.«

Ste vsaj na tekočem, kaj se dogaja v tem športu?

»Ja, gledam po televiziji in spremljam v časopisu in na internetu. To me še vedno zelo zanima.«