Osmi februar - kulturni praznik Slovencev

Vse pogosteje se sprašujem, ali si ga sploh zaslužimo, kajti ...

Ob prebiranju napisanih besed po naših časopisih, gledanju televizijskih poročil in dogajanjih v tem času se mi resnično postavlja to vprašanje. Smo v Evropi, ki je bila vedno pojem kulture, in hkrati na Balkanu, kjer kultura ni pojem vrline. Da je tako, mi potrjuje Marjeta Smolnikar v svojih podlistkih v Gorenjskem glasu, kjer ni niti sledu o novinarskem kodeksu. Čestitam Petri Škofic, ki ji je lepo napisala, kar ji gre. To pa je le odmev na vsebino njenega prispevka, objavljenega pred kratkim.

 

Sama bom napisala o njenih prejšnjih vsebinah, kjer obravnava totalitarizem. Sem iz generacije rojene l. 1933 (natanko sto let po tistem, ko se je naš največji pesnik dr. France Prešeren v trnovski cerkvi zaljubil v Primicovo Julijo). Preživela sem marsikaj. Prve korake v osnovno šolo sem naredila l. 1941, ko je bil verouk obvezen šolski predmet. Na to obdobje nimam lepih spominov, saj je sledila druga svetovna vojna. Bila sem otrok, ki ga ni bilo strah ničesar, in zato sem videla marsikaj. Doživela sem leto 1945, kajti lahko bi bila žrtev tempirane bombe v jeseniški gimnaziji, ki je odnesla pet življenj. Ampak imela sem profesorico Nemko, ki nas je pred možnim s predalarmom napovedanim bombnim napadom poslala domov. Bomba je bila namenjena SS-ovcem, ki jim je na Jesenicah poveljeval Druschke. Kakšen je bil ta človek, si lahko obudi spomin iz Wiessentalovih raziskovanj vojnih zločinov. Ta sestanek je bil odpovedan – žrtve pa so bili nedolžni otroci.

 

Pa je prišlo leto 1945, polno veselja, upanja, smeha, ki ga zdaj na ustnicah mladih malokrat zasledimo. Ni bilo vse brez napak, ampak naj mi Smolnikarjeva opiše vladarja iz kateregakoli obdobja v zgodovini, ki ni najprej poskrbel zase. Tudi zdaj v tako imenovani demokraciji ni nič drugače. Ampak! Bilo nam je lepo in nehajte pljuvati po obdobju naše mladosti.

 

Pustite zgodovino zgodovini. Naj vam bo za zgled Evropa, ki se je domenila o enotnem učbeniku zgodovine, čeprav so to predlagali ljudje, ki so bili na različnih straneh, kot npr. Nemci in Francozi.

 

Pustite žrtve, naj počivajo v miru, in začnite se raje nepristransko ukvarjati s sedanjostjo.

 

Za pojasnilo nekaterih dogodkov pa si preberite delo pokojnega Pavleta Zidarja – Prešernovega nagrajenca, Okupacija Javornika in Se spomnite, tovariši? In tovarišice avtorice Sanje Moore, ki živi v Angliji in je preživljala »totalitarizem« na Jesenicah. Oceno knjige je napisal Mitja Meršol, ki v novinarskih krogih nekaj pomeni. Pa tudi prebiranje Malega princa bi koristilo.

 

Jolanda Grce, Radovljica