Odgovoren je človek, ne pa žival

Tako meni Tržičan Stanislav Meglič, žrtev napada psov, ki so v Ljubljani usmrtili svojega lastnika. Po dolgi rehabilitaciji se pri osemintridesetih letih bori za pravico in pravno državo. Težko razume, da sodni postopki potekajo v nerazumnih rokih.

Prihajate iz Tržiča, v Ljubljani imate družino, kaj delate poklicno?

»Prihajam iz Tržiča, vendar sem zadnjih petnajst let študiral in delal v Ljubljani. Tam sem tudi spoznal Nino, s katero sva se poročila 25. junija 2005. Ustvarila sva si družino, imava sina Benjamina, ki je star tri leta in pol, hči Klarisa dve leti manj, maja pa pričakujemo tretjega otroka. Sem magister znanosti s področja strojništva, zaposlen na ministrstvu za promet, kjer se že nekaj let ukvarjam s trajnostnim razvojem prometa in logistike. Sodeloval in predaval sem na raznih mednarodnih znanstveno raziskovalnih inštitutih. Pred zaključkom študija sem se veliko posvečal prostovoljnemu in mladinskemu delu, bil sem tudi občinski svetnik v Občini Tržič.«

Vaše življenje je leta 2006 ogrozil napad štirih psov v Ljubljani. Ste tam šli po naključju, ste kaj takega sploh pričakovali?

»Vse je bilo kot strela z jasnega. Po Oražnovi ulici sem hodil večkrat, ker sem tam občasno parkiral vozilo. Ko sem se 15. marca 2006 vračal iz službe, sem šel po pločniku. Potem se je zgodilo, kar je že vsem znano. Čudež je, da sem preživel napad podivjanih zveri. Lastnica Zora Roter je samo gledala. Na pomoč je pogumno priskočil sosed Slavko Balen. Na kraj nesreče so izjemno hitro prispeli tudi policisti in mi s streli na zveri rešili življenje.«

Utrpeli ste hude posledice. Koliko časa je trajalo zdravljenje, kakšne terapije ste imeli in kdo vam je pomagal pri izhodu iz duševne stiske?

»Zdravniki so se borili za moje preživetje. Stanje se je slabšalo zaradi okvare notranjih organov in odpovedi ledvic. Veliko ljudi se je angažiralo, da so mi najprej rešili življenje, nato še desno roko, da je ni bilo treba amputirati. Po zacelitvi številnih ran so se začele terapije. Z intenzivno rehabilitacijo, ki je trajala eno leto in pol, se je stanje boljšalo, počutje pa je nihalo. Ves čas sem zaupal v božjo pomoč. Na začetku mi je vlivala upanje v okrevanje tudi želja, da bi videl svojega nerojenega otroka. Veliko mi je pomagala moja žena, ki me ima zelo rada in je po vrhu še klinična psihologinja. Najin odnos je bil tisti steber, da sem lahko zdržal, in da sem kljub vsem težavam želel živeti in dati življenje drugim. Hvaležen sem tudi staršem, sorodnikom in prijateljem.«

Zaradi napada psov trpite posledice. Kako to vpliva na vaše delo in življenje, se vam je za škodo opravičil kdo od pokojnih lastnikov psov?

»Napad štirih obsedenih zveri, ki so me trgale od glave do pete, je najhujše posledice pustil na desni roki, ki je bila v napadu popolnoma razmesarjena in ne bo nikoli več taka, kot je bila. Lahko jo delno uporabljam, nimam pa prave moči v njej. Imam vsakodnevne bolečine, roka je mravljinčasta, zato jo moram pogosto masirati, občutek za fini prijem se izgublja, problem je tudi zatekanje. Odkar sem zaključil z intenzivno rehabilitacijo, delam skrajšani delovni čas.

Lastniki psov, ki so povzročili gorje, se niso opravičili ali pomagali. Ko bi pričakoval, da bo lastnica vsaj poskušala obvladati zveri, se to ni zgodilo. To me v duši najbolj boli, da ni zmogla toliko etike niti kot človek niti kot zdravnica.«

Kdo je zatajil, da se take stvari dogajajo, kako ocenjujete dolgotrajni sodni postopek in kaj menite o krivdi lastnikov psov?

»Država je izgubila svojo legitimnost, ker ni ukrepala že po prejšnjih napadih istih psov. Tudi kinologi so opozarjali, da so ti psi tempirane bombe. Če sta lastnika naredila iz živali orožje, je problem države, da je to dopuščala. Sam si zelo dobro predstavljam, kaj se je pred dnevi zgodilo lastniku psov. To je zame huda drama in oživljanje lastne zgodbe. Žal sta pokojna lastnika ves čas zanikala odgovornost. Lagala sta, da sem sam dal povod za napad psov in da nimam resnih poškodb. Zato sem moral pravico iskati po sodni poti. Sojenje poteka v nerazumno dolgih rokih. Zame je tudi medijsko izpostavljanje stres. Vseeno sem to počel, da bi pomagal drugim, da se ne bi te grožnje še naprej ponavljale, saj je država kot sistem popolnoma zatajila.