O Vrba!

Lani jeseni sem bil po novinarskem opravku v Prešernovi rojstni fari. Nazaj grede sem se ustavil na parkirišču pod pesnikovo rojstno hišo. Šel sem najprej do nje, potem sem hotel še do bližnje cerkvice sv. Marka. Pa mi je pot zaustavil napis, da nadaljujem na lastno odgovornost, podkrepil ga je velik pes, ki je stal na njej. Tako sem šel raje okrog, po velikem ovinku in čez travnike. Pa sem si postavil vprašanje, ki sem si ga sicer že v nekem članku ravno v teh dneh leta 2000: Bi Prešeren po letu 2000 lahko živel kar tu, v Vrbi?

V Prešernovih pesmih sta vsaj dva verza, ki ju na pamet poznajo tudi oni, ki ga niso nikoli brali ali pa so pozabili še tisto, kar so slišali v šoli. Eden je: »Žive naj vsi narodi ...« Drugi pa: »O Vrba! srečna, draga vas domača ...« To ni nič čudnega; po eni strani je bil največji pesnik, kar jih je dala slovenska domačija, po drugi med vsemi največji svetovljan, intelektualni internacionalist. Prešernov vzklik »O Vrba!« mi je sicer že dolgo sumljiv. Ne pesem kot taka, ampak tisto, kar nam pesnik v njej dopoveduje, o izvoljeni devici, zaneseni v kmečko barko, ki jo varuje sveti Marko. Ko nam jo je učiteljica brala, smo v prebrano verjeli prav tako srčno kot bralka sama. V gimnaziji pa kak dijak že sam sprevidi, da pesnik tistega, kar je napisal, pravzaprav ni mislil dobesedno, ampak je šlo bolj za vrhunski izraz domotožja v trenutku nekega obupa. Ko sem pesem nedavno spet prebiral – v izvirniku in v novem nemškem prevodu v naših Snovanjih (2. februarja 2010, prevedel Klaus Detlef Olof), sem se spet vprašal: Ja, kaj bi pa Prešeren počel, če bi ostal v Vrbi! Med tednom bi kidal gnoj, v nedeljo bi hodil k maši in morda v gostilno. Hvala Bogu, da je šel v šole in po svetu in postal, kar je bil: pesnik, pijanec in frajgajst!

France Prešeren je bil odvetnik in umetnik. Z odvetništvom si je služil kruh, v pesmih je našel svoj ustvarjalni izraz. Tožilo se mu je po domači vasi, a svoj poklic in poslanstvo je lahko opravljal le tam, kjer ga je, v Ljubljani in na koncu v Kranju, v Vrbi ju pač ne bi mogel. Kaj pa, če bi živel in ustvarjal v našem času, po letu 2000? V svet moraš tudi zdaj, po znanje in spoznanja, potem se lahko vrneš in ustvarjaš doma, v marsikaterem poklicu, tudi umetniškem. To je dejstvo, ki se zdi podpisanemu naravnost navdušujoče. Dejansko stanje to res (še) ni, je pa očitna takšna težnja. Nastajajo objektivne razmere, ki vsakomur omogočajo ustrezno subjektivno odločitev. Elektronska povezava s svetom je v tem oziru prava revolucija, tudi klasične komunikacije, zlasti cestne, se počasi, a vztrajno izboljšujejo.

Če bi živel zdaj, bi Prešeren torej res lahko prebival kar doma, v Vrbi, Radovljici ali na Bledu. Priklopil bi se na internet in tu nabiral informacije, ki mu jih je sicer posredoval prijatelj Matija Čop. Tudi če bi imel odvetniško pisarno v Kranju ali Ljubljani, bi sedel v avto in se do nje pripeljal v eni uri ali še prej. Kadar bi se ga s prijatelji malo napili, bi pa že kje prespal. Pri kaki nesrečni milijonarki, še raje pri kaki rokerski ali rejverski muzi. Da to niso samo predpraznične špekulacije, potrjujejo primeri izbranih slovenskih intelektualcev in umetnikov, ki dejansko živijo v krajih izven prestolnice in pokrajinskih središč. Ustvarjalci prave veličine se sicer s svojimi deli potrdijo šele v Ljubljani, na njenih odrih, v njenih založbah in galerijah. Pišejo, slikajo in vadijo pa lahko tudi doma, vsak v svoji Vrbi. Četudi slednje ne doživljajo zmeraj kot srečne in domače, temveč dostikrat v vsej banalnosti. Te pa je v vsaki od njih vsaj za eno barko. A ne, sveti Marko?