In potem je kar odložila telefon

Slovenija, dežela sposobnih in ustvarjalnih žensk (3)

»Moja sestra si je s tistim tipom, s katerim je živela, omislila še enega otroka, in ko sem to izvedela, sem šla k njej, da mi je podpisala dokument, s katerim se je obvezala, da mi več ne podtakne nobenega svojih otrok. O tem, v kakšnih razmerah je živela v tistem na pol ciganskem okolju, ne bi izgubljala besed. Dobesedno grozljivo je, kako brez kančka razuma so nekatere ženske, ki se dajejo dol s prvim ničvrednežem, ki pride mimo in jim igra na orglice.«

Pridejo trenutki, ko hvalimo nebo, da se pri nas, v Sloveniji, marsikaj, če že ne vse, uredi preko zvez in poznanstev. Vanji so prišle prav njene kolegice iz študentskih časov, takrat ko je nečaka vpisovala v vrtec in pozneje v šolo. Nihče je ni preveč obremenjeval s formalnostmi, da je le bilo zakonu zadoščeno na papirju, pa so bili vsi zadovoljni.

»Velikokrat sem se spraševala, bi bila sposobna lastne otroke ljubiti tako, kot ljubim nečaka? Odgovora ne najdem in ga, žal, verjetno nikoli ne bom, kajti vlak za rojevanje sem že zamudila,« reče s trpkim nasmehom.

Bolelo jo je, ker so se vsi, ki bi lahko za otroka kaj naredili, umaknili. Svak je po nekaj letih, ko je zaživel v novem gnezdu, pozabil celo na vljudnostne obiske. Prišel je le, če ga je prisilila, ker ni želela, da otroka odraščata, ne da bi vsaj poznala očeta. Njune mame, Vanjine sestre, pa sploh ni bilo na spregled.

»Danes dobivam ošpice, ko poslušam nekatere ženske, ko glasno uveljavljajo svoje mnenje o tem, kako lepo je biti samski in brez obveznosti. Postali smo grozni: egoistični in pokvarjeni, saj svojo idejo o tem, da smo pomembni le sami in nihče drug, celo širimo. Verjetno k temu razčlovečenju odnosov nekaj pripomore tudi vzgoja. Starši z razvajanjem svojim otrokom kopljejo grob … Zakaj se tudi moja mama strinja, da nečaka, njena vnuka, vzgajam jaz in ne njuna mama? Zato, ker je to najmanj obremenjujoče zanjo. Nobenih obveznosti nima, nič. Kadar dobi slabo vest, nas obišče s cekarjem nepotrebnih neumnosti za otroka, potem pa odide in malo mar ji je, kako živim,« nadaljuje s svojo zgodbo Vanja.

V svojem intimnem življenju pa je doživela stresen udarec takrat, ko se je njen partner odločil, da se bo upokojil. Prepustil ji je sicer svojo pisarno, hkrati pa jo je postavil pred dejstvo, da naj na ločitev pozabi, da imata z ženo preveč skupnega, da bi jo zapustil.

»Bilo je grozno. Prej je prihajal domala vsak dan, ostajal vsaj kakšno uro ali dve, in čeprav zaradi njegovih let nisva več spala skupaj, je bil do mene zelo ljubezniv in pozoren. Pravzaprav je najina zveza prerasla v prijateljstvo, kar mi je veliko pomenilo, čeprav sem, to odkrito povem, močno pogrešala tudi ljubljenje. Njegova žena je bila hud astmatik, preselila sta se v vikend, ki ga je imel v Istri, in še danes mi ni jasno, kako je lahko več kot dvajset let najinega skupnega življenja čez noč odpisal. Ja, ja, saj vem, da delim podobno usodo vseh zavrženih ljubic, ki mislijo, da bodo ostale v središču pozornosti svojega moškega do zadnjega dne. Pač … moški so skrajni egoisti in tudi moj je izbral tisto pot, ki mu bo, po njegovem, na starost prinesla večjo varnost.«

Vanja o sebi ne govori kot o popolni ženski. Zaveda se, da ima veliko napak, med katerimi je poglavitna tista, da se težko prilagaja. Zlasti v partnerstvu. Moški, s katerimi je bila po tistem, ko je ostala sama, so jo zapuščali, v glavnem zato, ker ob njej niso zdržali. Bila je preveč zahtevna, dosledna, preveč delovna.

»Oni pa bi radi, da sem kje blizu in jim strežem ter jih božam,« reče med smehom, tako da ne vem, misli resno ali se šali.

Če bi živela pred petdesetimi leti, bi ji rekli, da je »lahka«, ker je partnerje menjala pogosteje, kot si je tudi sama želela.

»Pa tega ne bi počela, če bi naletela na nekoga, ki bi imel močan karakter. Zlasti pa dosleden. In ki bi me sprejel v paketu z obema otrokoma, ki sta še zmeraj v puberteti. Nekoč mi je nekdo rekel, pa je bil v vseh pogledih dokaj primeren, naj se ju znebim, potem pa se bova lahko kaj več »pogovarjala«. Te besede so bile povod, da sem ga postavila pred vrata. Zavozila sem življenje glede formalne izobrazbe, nisem si ustvarila lastne družine, ko je bil za to čas, bila sem ljubica starejšemu moškemu, kar ne bi bilo treba, saj bi lahko dobila mlajšega, a nikoli in nikdar pa ne bi naredila tega, da bi se odpovedala nečakoma, ki nista nič kriva. In ki imata samo mene. To pa bi bil zločin, ki bi ga mi ne odpustili nobeni bogovi, kaj šele jaz, sama,« je dejala ob koncu, preden sva se spustili v podrobnosti, ki pa bodo ostale le med nama. (konec)