Pokljuški maraton in neki mož

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / / 06:00

Maraton gre vanj takoj, ko se začne zima. Nikoli ga ni zamudil in živi v upanju, da bo vedno na štartu.

Mož je stal med drugimi in gledal predse v kilometre, ki jih bo moral presmučati. Mlajši jih imajo deset več. On je prvo leto med tistimi, ki jih bodo pretekli le dvajset. Je to poniževanje? Je to spoštovanje starejših? Kdaj so se natovorila vsa ta leta na njegove kosti? Je prišel v leta, ko mu bodo strokovnjaki začeli svetovati le klasični tek? Vsekakor mu bodo priporočali ribje luske na drsni podlagi smuči. Moral bo po zdravniško potrdilo, da lahko svoje telo še vedno uporablja za večurno tekanje s smučmi. Gledal je pred sabo in v starterja ter pomislil na belino, ki ga je obkrožala. Je narava stara, če je bela tako kot njegovi lasje? Mora on zaradi svojih let in gub teči manj kot pa tisti, ki je samo eno leto mlajši? Jeza je drla v mišice in ne v možgane. Mišice je še vedno čutil. Dobro so natrenirane, redno vzdrževane in mogočne. Prvič v dnevu je pomislil na srce. Mišice bodo zdržale, kaj pa srce? Staro srce, ki še lansko zimo ni bilo staro, je postalo vprašljivo. Kaj, če mi je visok pritisk nagnal jezo v telo? Mi bo danes srce prvič v življenju opešalo? Med samimi vprašaji in smučarji tekači je bil pripravljen na začetek Pokljuškega maratona. Zmagal bo, da bodo videli, da starost ni počasna.

Prvi kilometri so bila smučarska idila. Mož na smučkah je oče, soprog in ded. Še neka sorodstvena imena ima. Če ga otroci ne podpirajo več, ga zato vnuki vidijo kot junaka v super lahkem oprijetem smučarskem kompletu z dolgimi tankimi palicami v elegantnih čevljih na presuhih, a zato hitrih smučkah. Prva polovica je minila v znaku sledenja najhitrejši peterici in prehitevanja vseh, ki so silili naprej. Dvajset kilometrov se teče precej pod eno uro in nihče mu ni mogel dopovedati, da bo iz leta v leto začel pešati, nihče.

Še pet kilometrov ga je ločilo do zmagoslavja. Vse, kar je med prvih deset, je zmagoslavje, ker je to maraton samo na papirju, to je tekma. Potem je sledil vzpon in mož je okamnel. Njegovi nogi sta se odtujili, roki sta postali neskladni, hrbet ga je zapekel in glava je začela omlahovati kot tista pasja na zadnji polici avtomobila. Mož je pomislil na presenečenje, ki ga ni pričakoval. Je nastopila šibkost mišic, ker imajo starejši moški manj mišičnih vlaken? Manj mišic, manj presnove, bazalne presnove. Je to zato, ker pri starejših predelana hrana ne zaide v proteinsko strukturo, ampak v maščevje? Sploh ni prišel še do telesnih rezerv, a je že omagal. Se mu je to kdaj prej zgodilo? Kaj je z rokama? Komaj držita peresno lahki palici. Njegov vrat je bil naguban kot zaščita avtomobilskega menjalnika. Gube je videl vsepovsod. Mogoče bi lahko smučal po svojih podočnjakih? Začel se je spraševati, kako bo presmučal zadnja dva kilometra. Potem se je spomnil, da to niti ni tako važno, ker se jih tako ali tako ne bo spomnil. Prehitevali so ga v gručah. Po pet in pet tekačev in po deset in po trije in drug za drugim ...

In vendar, ko je ugotovil vzrok svoje nemoči, se je ustavil in se spomnil, da je na Pokljuki. Da je tam, kjer je preživel nešteto prekrasnih ur v življenju. Tam, kjer je prvič zagledal njo, ki se verjetno s skrbjo na čelu v toplem novem hotelu sprašuje, kaj se je zgodilo njenem junaku. Pokljuški maraton je preizkus vsega: smučarsko tekaškega znanja, moči, hitrosti, strasti, zaljubljenosti in veselja, žalosti, solz iz presrečnih in žalostnih oči. Pokljuški maraton je Pokljuka sama, ujeta v ljubezen smučarjev tekačev.

V cilju je odpel smuči in poiskal svojo drago. Prihitela je v njegov pogled. Hitel ji je praviti, da je prvič v življenju Pokljuški maraton doživel kot vse lepo in ne samo kot tekmo ...