In potem je kar odložila telefon

Slovenija, dežela sposobnih in ustvarjalnih žensk (2)

Nečaka (dvojčka) sta bila stara kakšne tri leta, ko je sestra imela enega svojih »čudnih obdobij«. Ker pa je domov ni bilo dlje kot običajno, smo jo začeli iskati. Vključila se je tudi policija, a brez uspeha. Potem me nekoč, ko je potrebovala malo več denarja, pokliče sama in mi pove, da se ne bo več vrnila, da je našla »ljubezen svojega življenja«.

V času, ko je njena sestra izginila z ljubimcem, se je ravno nehala žreti zaradi tega, ker je zamrazila študij in se navezala na starejšega moškega. Uredila si je življenje po svoje, preživljala večji del dneva v službi in uživala. Potem pa, kot strela z jasnega, trešči vanjo svakov telefonski klic, ki jo je sprva zelo razjezil, a ko se je pomirila, je začela tuhtati, kakšna je njena dolžnost.

»Da ne bo kdo mislil, da sem kakšna Mati Terezija, še zdaleč ne. Novica o tem, kaj je naredila moja sestra, me je zelo razjezila. Še bolj pa svak, ki se je jokal in tarnal, češ kaj bo, ker je le ubog moški in mu je skrb za otroke tuja. Najprej sem ga nahrulila, češ če že neumno razmišlja, naj vsaj teh neumnosti ne razglaša na glas. Potem sem se spomnila lastnega otroštva, moje nebogljene mame, ki ob vsej skrbi za služenje denarja z otroki ni znala ravnati, kaj šele, da bi se jim znala posvečati. Tako je naneslo, da sem, z veliko jeze v srcu, ob sobotah odhajala domov (svak in sestra sta živela v Vanjinem rojstnem kraju) in poskrbela za uboga otroka, ki sta bila zmeraj lačna, sitna in umazana, da bolj nista mogla biti. Svak je delal v neki mehanični delavnici, za otroke pa res ni imel nobenega občutka. Zato, ker me konec tedna nikoli ni bilo doma, je začel godrnjati tudi moj Janez, in tako je naneslo, da sem dečka čez konec tedna raje odpeljala s seboj. Zaradi tega se je vidno oddahnilo tako svaku kot moji mami. V očeh sem jima brala, kako ju je groza odgovornosti. Najraje bi ju preklela, a kaj, ko se to ne bi spodobilo. Otroka sta bila pridna, ubogljiva, nikoli nista izsiljevala ali kako drugače terjala moje pozornosti. Kamor sem ju postavila, tam sta obsedela. Ko sem ju opazovala, kako sta se z enim samim polomljenim tovornjakom lahko igrala celo popoldne, me je imelo, da bi se zjokala. Iz posameznih besed, ki sta jih spregovorila, sem ugotovila, da sta bila večji del dneva sama, da sta za svojo mamo - mojo sestro, komaj vedela, da obstaja. V knjižnici sem si izposodila knjigo o psihofizičnem razvoju otroka, z grozo v očeh sem ugotavljala, da sta moja nečaka pravzaprav zaostala, saj sta bila mentalno še zmeraj na stopnji enoletnega otroka. Zasmilila sta se mi v dno srca in nekoč, ko Janeza ni bilo pri meni, sta ponoči zlezla v mojo posteljo, se stisnila v klobčič, me objela okoli vratu … oh,… mislila sem, da mi bo počilo srce od žalosti,« se spominja Vanja sleherne podrobnosti.

Takrat se je odločila, da ju obdrži pri sebi. Odločitev je bila hipna, v navalu čustev, a je pozneje ni nikoli obžalovala. Kljub temu da sta fanta, danes že v najstniških letih, še zmeraj prijavljena pri očetu, sta domala sleherni dan preživela s svojo teto Vanjo.

»Za vzgojo sem imela dve levi roki. Nič mi ni šlo od rok. Zdelo se mi je, da če se bom potrudila, ju bom čez noč naučila govorjenja, prepevanja otroških pesmic in vsega, kar bi morali triletniki znati. Fanta, Peter in Jani, pa sta potrebovala le veliko ljubezni, ki jima je moja sestra očitno ni bila sposobna dati. V službi nisem mogla vzeti dopusta, imeli smo neke hude težave z naročili, v hrbet pa mi je skakal tudi Janez, ki ni bil vajen, da bi bil še kdo drug v središču moje pozornosti. Zelo sem trpela, shujšala sem do kosti, saj sem imela pri dobrih tridesetih letih na grbi toliko obveznosti, da se mi je že mešalo. Jezilo me je tudi to, da se svak za sinova ni prav nič brigal, kadarkoli sem se - ob koncu tedna - želela malo odpočiti, me je zavrnil, da otrok ne more vzeti k sebi, ker ima »preveč dela«. Na srečo me je mama kmalu obvestila, da si je našel drugo in naj ne računam več nanj. Hehehe, ko bi me takrat slišala, kako sem preklinjala in ga pošiljala v maloro. Svojo ničvredno sestro pa prav tako. Po pravici ti povem, takoj bi glasovala za zakon, po katerem bi morali vsi, ki se odločajo za otroke, najprej preveriti svoje »podstrešje«. To, da ima lahko danes otroke vsak bedak, to ne pelje nikamor. Aja, moja sestra si je s tistim tipom, s katerim je živela, omislila še enega otroka, in ko sem to izvedela, sem šla k njej, da mi je podpisala dokument, s katerim se je obvezala, da mi več ne podtakne nobenega svojih otrok. Amen. Pika. O tem, v kakšnih razmerah je živela v tistem na pol ciganskem okolju, ne bi izgubljala besed, gledala sem stran, ker me je bolelo srce, ko sem pomislila, kje bo odraščal otrok, ki se mu po žilah pretaka tudi moja kri. Dobesedno grozljivo je, kako brez kančka razuma so nekatere ženske, ki se dajejo dol s prvim ničvrednežem, ki pride mimo in jim igra na orglice.« (Se nadaljuje)