Predsednik s pristojnostmi angleške kraljice

Kaj imata skupnega predsednik Slovenije in angleška kraljica? V svojih okoljih sta vrhovni moralni avtoriteti, imata pa žal majhno formalno oblast, smo med drugim slišali od sogovornikov jubilejne, stote Glasove preje.

Brdo - Predsednik republike Slovenije Danilo Türk je bil prvič gost Glasove preje in kot je dejal, je prišel z rahlimi strahovi. Že stota prireditev namreč kaže na to, da gre za cenjen in priljubljen dogodek, zaradi česar so tudi pričakovanja velika. Spraševal se je tudi, ali bo moral presti in se izkazati z ročnimi spretnostmi. Nekdanji predsednik Milan Kučan je bil na Glasovo prejo povabljen že tretjič. Ker dogodek pozna, ni prišel s strahom, pač pa kot vsakokrat prej s tremo. »Sodelovanje na taki prireditvi v tako ugledni družbi je za človeka velika čast,« je dejal Milan Kučan, ki je na prvi Glasovi preji leta 1988 govoril o socializmu in Jugoslaviji. Na misel voditelja preje Miha Nagliča, da takšna tema za današnji čas zveni arhaično, pa se je pošalil, da je nekoliko arhaičen tudi že sam.

Trije predsedniki

Slovenija je imela doslej tri predsednike: Milana Kučana, Janeza Drnovška in Danila Türka. Kakšne spomine imata prvi in sedanji predsednik na pokojnega Janeza Drnovška? »Moje zadnje srečanje z dr. Drnovškom je bilo ob prevzemu predsedniških dolžnosti decembra 2007. Takrat je bil že zelo bolan in je z veliko volje zbral energijo za najin pogovor, v katerem mi je dal nekaj zelo koristnih nasvetov, zlasti o tem, naj se kot predsednik čim bolj povezujem s civilno družbo. Spominjam pa se ga že od prej, ko je kot predsednik vlade prihajal v New York. Bil je molčeč človek, imel pa je neverjetno sposobnost, da je iz svoje molčečnosti znal narediti prijetno atmosfero,« je misli o svojem predhodniku razpredal Danilo Türk. Prvi predsednik Milan Kučan pa je z Drnovškom, ki mu je predsedniško dolžnost predal leta 2002, sodeloval v različnih časih in v različnih funkcijah. »Imela sva veliko skupnih pogledov, pa tudi razlik glede pomembnih vprašanj. Menim pa, da državljani zaradi razlik in napetosti niso trpeli in da sva premogla toliko odgovornosti, da so se razlike zgladile in da sva v dialogu našla za družbo ustrezne rešitve,« je dodal Milan Kučan. Kako pa sedanji predsednik shaja s prvim ministrom? Danilo Türk pravi: »To je že drugi predsednik vlade, s katerim imam opravka. Z obema imam izkušnje, ki so korektne in zanimive. Od različnih dejavnikov je odvisno, česa je tu več, korektnosti ali zanimivosti. Včasih je oboje uspešno združeno, včasih pa morate pogrešati nekaj korektnosti, da pridobite več zanimivosti. Sicer pa sem imel z obema predsednikoma pogoste in dovolj vsebinske stike, tako da sem kar zadovoljen.«

Predsednik republike ima formalno majhno oblast, nekateri se šalijo, da toliko kot angleška kraljica. Predsednik Danilo Türk to primerjavo večkrat sliši, pravi, da zlasti takrat, ko mu želijo povedati, da predsednik nima nobene besede. Gre za moralno avtoriteto človeka, pa naj jo ima po zgodovinski in dedni poziciji (kot angleška kraljica) ali pa mu jo podelijo demokratične volitve (kot pri nas). Žal se v Sloveniji ta avtoriteta skuša spodjedati zaradi kratkoročnih političnih računov, ne zavedajoč se, da se s tem spodjeda tudi avtoriteta države, meni nekdanji predsednik Kučan. Voditelj Miha Naglič ga je vprašal tudi o njegovem položaju kot predsednika tedanje Zveze komunistov Slovenije, ki naj bi bila nad takratnimi državnimi institucijami. Milan Kučan je dejal, da niti sam ni mislil, niti mu kdo drug ni priznaval absolutne avtoritete, ki bi bila nadrejena institucijam tedanjega sistema. Z njimi je kot predsednik ZKS sodeloval, enako s civilno družbo, vendar pravi, da se ne bi dalo delati, če bi nastopal s pozicije moči.

Kako danes deluje ločenost in hkrati povezanost treh vej oblasti, zakonodajne, izvršne in sodne? Predsednik Türk je prepričan, da je treba nekaj storiti za okrepitev sodne veje oblasti, zlasti ustavnega sodišča, kar bi pripomoglo okrepitvi sistema kot celote. S temi idejami je na začetku svojega mandata nastopil v parlamentu, sedaj je prišlo tudi do formalnega postopka in je v državnem zboru tudi že pobuda za ustavne spremembe.

Smo si želeli Slovenije, kakršna je danes

Rdeča nit stote Glasove preje je bilo vprašanje, ali je današnja Slovenija takšna, kot smo si jo želeli ob osamosvojitvi. Milan Kučan o tem razmišlja takole: »Projekti, kakršen je nastanek države, niso statični. V času osamosvajanja smo želeli dobiti predvsem orodje, s katerim bi lahko Slovenci sami upravljali z državo. Ta cilj se je uresničil. Kako pa danes upravljamo s tem orodjem, je drugo vprašanje. Res je, da je večina ljudi ob osamosvojitvi pričakovala, da bomo bolje živeli. Če bi med ljudmi naredili anketo, česa si ob osamosvojitvi niso želeli in pričakovali, bi najbrž dobili odgovor, da današnje socialne diferenciacije. Zakaj je do tega prišlo, so mogoči različni odgovori: od tega, da jo je zakrivil proces privatizacije, da je pripomogel proces denacionalizacije, da so socialno kohezivni elementi začeli popuščati, da so se vrednote začele spreminjati. Z vidika programa države ob osamosvojitvi je ravno glede socialnih vprašanj država ljudem največji dolžnik. Tedaj smo imeli velike cilje, toda danes je svetu potrebna povsem nova razvojna paradigma in ko je treba govoriti o vrednotah, so pred vsako skupnostjo, ne le pred Slovenijo, novi izzivi. Vprašanje pa je, ali se Slovenija zaveda globine tega problema in je pripravljena te izzive sprejeti ali ne.«

»Pred dvajsetimi leti smo imeli jasne, enostavno določljive cilje: postaviti suvereno državo, njeno mednarodno priznanje, vključitev v mednarodne organizacije, člansko mesto v Evropski uniji in NATO … Prednost teh ciljev je bila, da se je dalo okoli njih mobilizirati vse potrebne aktivnosti, slaba pa, da se je zdelo, da predstavljajo večji del odgovora. Predstavljali smo si, da bo potem, ko bomo v Evropski uniji, nekako šlo, ker bomo v neki skupnosti, ki zna dobro poskrbeti za rešitev raznih vprašanj. Toda izkazalo se je, da so taka pričakovanja nerealna, da tudi Evropska unija v času krize ne izkazuje velike uspešnosti in da bomo morali več, kot smo pričakovali, narediti sami. Verjamem, da tudi sedaj obstaja način, kako zelo jasno določiti nove cilje. Ko govorimo o veliki socialni diferenciaciji, o razlikah med plačami, bi kazalo določiti meje in proporce. Gre pa za to, ali želimo iti po tej poti. Toda za to se moramo odločiti in to mora postati jasno določen cilj,« meni predsednik Türk. Dodaja, da je sedanja vlada storila prav, da je v prvem letu krize dala prednost socialnim temam in denimo s financiranjem krajšega delovnega časa dosegla, da nezaposlenost ni še bolj rasla. Sedaj moramo najti pot, kjer bo večji poudarek na nastanku novih delovnih mest. Ko je pred kratkim obiskal Semič, so mu v tamkajšnji Iskri povedali, da dobivajo veliko novih naročil, da bi se želeli ob pomoči države tehnološko razviti do takšne mere, ki bi zagotovila dolgoročno izpolnjevanje naročil in s tem tudi delovna mesta.

Hrvaška problematična soseda?

Beseda je nanesla tudi na odnose s Hrvaško. Ob koncu osemdesetih let je bil na Brdu sestanek predsednikov republik nekdanje Jugoslavije. Na njem je bil tudi Milan Kučan, ki se ga spominja kot srečanja, kjer ni šlo za reševanje Jugoslavije, pač pa za poskus, kako bi se mirno razšli. S hrvaškim predsednikom Franjom Tudjmanom sta bila tedaj glede odhoda iz Jugoslavije različnih misli, pozneje pa sta sodelovala pri skupnem projektu osamosvojitve. Za Hrvaško je bilo zaradi položaja Srbov na Hrvaškem to težje breme, česar pa tedaj v svetu niso hoteli videti, je na Glasovi preji dejal Milan Kučan. »Kar zadeva odnose med Slovenijo in Hrvaško, je bil predsednik Tudjman razumevajoč sogovornik. Vedno sva iskala možnost, da se definirajo interesi in ugotovi njihova legitimnost. Če takšni so, je treba najti tehnično rešitev, kar je veljalo tudi za mejo na morju. Na to, da se stvari niso rešile, je vplivalo mnogo dejavnikov. V preteklosti si nisem mislil, da naše sosedstvo s Hrvaško lahko postane problematično. Tolaži pa me dejstvo, da pri ljudeh tega ni čutiti in si želijo rešitve, kar kažejo tudi odmevi na podpis arbitražnega sporazuma. Če pa politika ne zna ponuditi temu razpoloženju ustrezne rešitve, je vprašljiva njena legitimnost.« Hrvaška ima sedaj novega predsednika Iva Josipovića, prav tako mednarodnega pravnika, kakor je naš predsednik. Bosta zaradi tega kaj lažje našla skupne rešitve, čeprav Josipovič ni naklonjen arbitražnemu sporazumu? Danilo Türk verjame, da bosta našla skupen jezik, o njegovem nasprotovanju arbitražnemu sporazumu pa pravi: »O tem je novi predsednik Josipović povedal dvoje: ko je bil čas za to, sem arbitražnemu sporazumu nasprotoval, ker sem menil, da ni ugoden za Hrvaško. In drugo: sedaj, ko je ratificiran in ko bo veljaven, se bom kot pravnik trudil za njegovo izpolnjevanje. To se mi zdi stališče, primerno za profesorja mednarodnega prava in za vsakega odgovornega politika.« Dodaja še, da smo gojili velika pričakovanja od neformalnih kontaktov in osebne kemije, vendar je v odnosih med Slovenijo in Hrvaško treba določiti legitimne interese in potem najti »tehnične rešitve«. Za definiranje legitimnih interesov smo imeli čas osemnajst let, pri tehnični rešitvi nam je na pomoč priskočila Evropska komisija, sedaj imamo arbitražni sporazum, ki sicer nobeni od držav ne daje stoodstotnega zagotovila za uresničitev njenih interesov, je pa po predsednikovem mnenju dovolj dober okvir, da najdemo ustrezno rešitev.

Predsednika sta komentirala tudi odnos do podnebnih sprememb (v te razprave je Slovenija vključena že od leta 1992) in politike naše države glede okoljskih in energetskih vprašanj. Tu manjka koordinirane akcije, potrebna je enotna politika glede teh vprašanj, vlada mora dati na mizo današnjemu času primeren okoljski paket, enako tudi celovito vizijo energetskega razvoja z dobro kombinacijo različnih energetskih virov. Glasova preja se je dotaknila tudi ukinitve naborniške vojske, pri čemer je nekdanji predsednik Kučan spet spomnil na omejene pristojnosti predsednika, ki pri prehodu z naborniške na profesionalno vojsko tudi kot vrhovni poveljnik ni imel dovolj vpliva. Milan Kučan je na vprašanje Evstahija Drmote iz občinstva komentiral tudi vstop Slovenije v NATO. Dejal je, da se je takrat javno zavzel za referendum o tem vprašanju. Izkazalo se je, da je javnost vstopu v obrambno zvezo naklonjena. Dejal pa je, da danes vstopa v NATO ne bi več podprl, ker ta zveza ni več enaka, kot je bila, ne gre ji več toliko za varnost članic. Danilo Türk pa je dejal, da je vstop v NATO trajna odločitev. O tej obrambni zvezi pa trenutno poteka razprava glede njenega strateškega koncepta, v katerem ima možnost sodelovati tudi Slovenija. Konkretna dilema pa je tudi slovensko sodelovanje v operacijah v Afganistanu. Predsednik se zavzema za razpravo o teh vprašanjih, ki se po eni strani dotikajo odgovornosti, ki jo imamo do članstva v obrambni zvezi, po drugi pa naše suverenosti, ki jo imamo od prej.

Brez apokaliptičnih scenarijev

Kakšna bo Slovenija v prihodnje, kaj si želimo in česa ne? Oba sogovornika sta optimista. Milan Kučan: »Menim, da se v Sloveniji ne more zgoditi kot v Grčiji, vendar pod pogojem, da se vlada zaveda odgovornosti, ki jo ima pri upravljanju z državo.« Danilo Türk: »Ni razloga, da bi prihodnost države videli v apokaliptičnih scenarijih. Nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton nam je moral povedati, da smo po stopnji razvitosti med tridesetimi najuspešnejšimi državami na svetu. Medtem pa analize, ki merijo indeks zadovoljstva z našim razvojem, kaže, da smo nekje na 60. mestu. Smo nezadovoljna nacija, ne da bi za to imeli čvrste materialne razloge. Kako vidim Slovenijo v prihodnosti? Če bomo dovolj dobro postavili sistem izhodne strategije, potem nam bo šlo na bolje. Za ta cilj moramo zbrati le nekaj več politične modrosti. Poleg kratkoročnih ciljev pa moramo imeti energijo tudi za strateške teme prihodnosti.«

Na vprašanje Janeza Kuralta, kje je prava pot, potem ko se niti socializem niti kapitalizem nista obnesla, predsednik Türk meni, da je rešitev v nekaterih modifikacijah kapitalizma. Glede izgubljenih delovnih mest pa meni, da je prihodnost v delovnih mestih z visoko dodano vrednostjo, povezanih z novimi tehnologijami, ekologijo in razvojem storitvenih področij. Milan Kučan pa se je v zvezi s tem navezal na moralno družbeno krizo in na vprašanja, ki jih poraja. Dejal je, da je absolutiziranje pravic posameznika in njihovo postavljanje nad interese skupnosti prišlo v slepo ulico, in to ilustriral s primeri, kakršni so znani tudi v lokalnih skupnostih. Ali lahko dovolimo nekemu lastniku, da povsem oropa podjetje in ga likvidira, delavce pa pusti na breme državi in lokalni skupnosti? Iskanje ravnovesja med individualnimi pravicami in interesi skupnosti ni enostavno. Tudi to ne, kako bomo gledali na temeljna gibala prihodnjega razvoja. Bodo res le trg, dobiček in gospodarska rast merila za ocenjevanje družbe, ali pa se bomo spraševali tudi o tem, kakšna bo okoljska, socialna in moralna škoda? Milan Kučan meni, da se tudi v ukrepih naše vlade še vedno preveč poudarja zgolj trg kot kazalec uspešnosti. In konkurenčnost. Vendar ta brez solidarnosti ne vodi v socialno stabilne in razvojno uspešne družbe.